OBČINE: Svoboda brez moči

Obljuba dela dolg, so rekli. Raje bi molčali.

Namreč: levosredinska koalicija v Furlaniji - Julijski krajini je leta 2013 obljubila ukinitev pokrajin. Na deželnih volitvah je zmagala in predsednica deželne vlade Debora Serracchiani je trmasto vztrajala pri izpolnitvi programskih zavez. Na valu tedanjega (populističnega) opozarjanja na potrato javnega denarja je leva sredina res odpravila pokrajine. Večino pristojnosti ukinjenih pokrajin je prenesla na deželo in hkrati ustanovila sedemnajst medobčinskih zvez, kjer se mnogi župani niso počutili najbolje. Zveze so občinam pač odjedale samostojnost, ustvarjale so (u)pravne zaplete in politične polemike. Tudi slovenska manjšina ni morala biti zadovoljna, da se odločitve selijo iz občinskih svetov v nek konklave županov.

Desnosredinska koalicija je na valu tega nezadovoljstva obljubila volivcem, da bo ukinila medobčinske zveze. Zmagala je na volitvah in zdaj, kolikor more, izpolnjuje obljube. Za zdravstveno reformo si je vzela čas, zato pa se je lotila lažje naloge: odpravila je medobčinske zveze. Spisala je zakon, ki določa, da medobčinskih zvez ni več. Zelo preprosto.

A prav ta preprostost je ključna težava. Deželna vlada je zgolj odpravila nekaj, kar je slabo delovalo. Ni pa ponudila alternative. Pod geslom, da občinam daje svobodo, jim je v bistvu sporočila: pomagajte si.

Ko bi bila reforma vredna tega imena, bi občine dobile vsaj del tega, kar sprašujejo župani: več zaposlenih, več denarja. Zakon se zato res zdi paket, v katerem ni nič.

No, Slovenska skupnost pozdravlja, da imajo občine spet nekdanjo upravno samostojnost. Dobro. A interes ljudi – in tudi narodne manjšine – so občine, ki bodo predvsem učinkovite.