OBMEJNI PROSTOR: Še vedno »Slovani«

Pri, priznam, dokaj hitrem branju smernic italijanskega ministrstva za izobraževanje glede obravnavanja jadranskega obmejnega prostora, nisem mogel mimo drobnega, a pomenljivega dejstva. Čeprav se v dokumentu omenjajo tako Slovenci kot Hrvati oz. Slovenija in Hrvaška, se še naprej prepogosto uporablja izraz »Slovani« oz. se govori o odnosu med »Italijani« in »Slovani«. Torej, na eni strani imamo jasno določen narod, na drugi pa neko nedoločeno skupnost, ki lahko pomeni marsikaj. Ker izraz »Slovani« ima isti pomen kot »Romani«, se pravi velja za skupino med seboj sorodnih narodov in jezikov, ki pa imajo svoje specifike. Kljub pripadnosti isti jezikovni skupini bosta npr. Italijan in Romun verjetno imela nekaj težav pri medsebojnem sporazumevanju, enako velja npr. za Slovenca in Poljaka.

Podatek je pomenljiv, ker kaže na še vedno trdoživo prisotnost tiste tipične italijanske – večkrat niti ne zlonamerne – površnosti pri obravnavanju odnosov z vzhodnimi sosedi, v hujših primerih pa na podzavestno vztrajanje večvrednostnega kompleksa v odnosu do skupin, ki naj bi si niti ne zaslužile oznake, da so narodi.

Zato se človek ob branju smernic ne more otresti občutka, da se njihovi avtorji oz. tisti, ki so jih odobrili, okoli določenih vprašanj še vedno vrtijo kot mačka okrog vrele kaše. Ker drugače si ni mogoče razlagati priporočila, da, če se pri obravnavanju problematike fojb in eksodusa preveč časa posveča fašističnim zločinom, to ni pravilno vključevanje v kontekst.

Kljub vtisu, da je zgoščen zgodovinski pregled dogajanja od rimske dobe dejansko do današnjih dni na splošno uravnotežen, pa pri branju smernic prav tako ni mogoče iti mimo nekaterih nedoslednosti. Tako se po eni strani poudarja potreba, da pri obravnavi problematike obmejnega prostora ni mogoče upoštevati le ene nacionalne zgodovine, po drugi strani pa pri seznamu zgodovinskih del ni enega, ki bi ga napisal kak slovenski ali hrvaški zgodovinar, pa jih je nekaj, ki so tudi prevedena v italijanščino. Tudi pri obravnavanju književnosti in esejistike se v glavnem omenjajo italijanski avtorji (z izjemo Predraga Matvejevića), izostali pa so slovenski književniki iz tega prostora, začenši z Borisom Pahorjem, katerega dela v zvezi s trpljenjem Slovencev pod fašizmom in pogledom na slovensko-italijanske odnose so tudi bila prevedena v italijanščino. Pahor je tudi v italijanskem prostoru nedvomno pomembno ime, a se ga ne omenja, čeprav dokument med cilji poudarja tudi potrebo po spoznavanju različnih verskih in narodnih skupnosti tega prostora. Seveda je treba razumeti, da so smernice namenjene predvsem ozaveščanju, da je v »jadranskem obmejnem prostoru« ob drugih skozi stoletja živela avtohtona italijanska komponenta s svojo zgodovino, gospodarstvom in kulturno produkcijo, a nudenje večjega števila pripomočkov za spoznavanje drugih skupnosti in njihovega pogleda na zgodovino bi bilo verjetno dobrodošlo.

Kljub temu smernic ne bi smeli oceniti tako negativno, saj ob vsaj bežnem pregledu ponujajo več izhodišč za poglobitev problematike obmejnega prostora, seveda če bodo šolniki dovolj radovedni in vedoželjni. Pri soočanju s pogledom soseda na iste dogodke pa se bodo morali potruditi, da ga najdejo sami. Tudi poročilo mešane slovensko-italijanske komisije o odnosih med narodoma ni izrecno navedeno, ampak ga najdemo kot prilogo ene od zgodovinskih publikacij na seznamu.