PERSPEKTIVE: Arhitektura in estetika kot posledica časa

Skozi leta sem imel opraviti z različnimi obnovami in prenovami stavb. Prav pri takšnih posegih začne človek razumeti, kako zelo je današnja stavbna dediščina rezultat neprestanega prilagajanja novim tehnologijam in novim človekovim potrebam.

Velik del stavb, v katerih danes živimo, je bil zgrajen še pred elektriko. Hiše so bile zasnovane za popolnoma drugačen način življenja: brez gospodinjskih aparatov, brez umetne razsvetljave, brez interneta, brez klimatizacije in brez vseh tehnoloških sistemov, ki jih imamo danes za samoumevne. Kasneje je prišla elektrika. Prvi kabli so bili vidni, speljani po stenah in stropih. Nato je prišla vodovodna napeljava, pri kateri so bile cevi prav tako vidne. Še pozneje plinske inštalacije. Vsaka nova tehnologija se je dodajala obstoječi arhitekturi, ne da bi bile stavbe zasnovane za njeno integracijo. Nakar smo se odločili vse skriti v zidano steno. Kable, cevi, odtoke. Vse pod omet in v tlake. Sprašujem se, ali smo mislili, da bodo inštalacije večne. Da jih nikoli ne bo treba zamenjati ali nadgraditi.

Danes zelo dobro vidimo meje takšnega razmišljanja. Tudi rebraste cevi, skozi katere so nekoč potekali električni kabli, pogosto nimajo dovolj premera za napeljavo novih kablov, ker potrebujemo vedno več povezav in sistemov. Poleg elektrike imamo danes še podatkovna omrežja, pametne sisteme, senzorje, prezračevanje, sončne elektrarne, baterijske hranilnike, toplotne črpalke, varnostne sisteme, polnilnice za električne avtomobile in še mnogo drugega. Tehnološki razvoj se ne bo ustavil. Prav zato bi morali začeti projektirati drugače. Stavbe bi morale imeti dostopne tehnične jaške in prostore, namenjene inštalacijam. Kable, cevi in povezave bi morali voditi po preglednih in dostopnih poteh, ki omogočajo preprosto vzdrževanje in menjavo. Danes pogosto razbijamo stene in tla samo zato, da zamenjamo cev ali dodamo nov kabel. To ustvarja ogromno stroškov, odpadkov in nepotrebnega dela.

Morda bi morali stavbe začeti obravnavati kot organizme, ki se skozi čas razvijajo in posodabljajo, ne pa kot statične objekte. Seveda tak pristop prinese vrsto posledic pri razporejanju prostorov; npr. tehnično jedro, okrog katerega se potem razvije objekt. Ta problem ni povezan samo s tehnologijo, ampak tudi z načinom, kako danes pojmujemo arhitekturo. Velik del sodobnega projektiranja temelji skoraj izključno na estetiki. Na tem, kako je kaj videti. Na materialih, trendih in podobah, ki jih vsak dan gledamo na družbenih omrežjih. Posledica tega je vedno večja uniformiranost prostorov. Enake kuhinje, enake luči, enaki materiali, enak ambient. V resnici pa bi moral biti vsak prostor obravnavan kot nekaj edinstvenega. Kot obleka po meri človeka, ki tam živi.

Prav tako smo izgubili neposreden odnos med arhitekturo in okoljem. Tradicionalna kraška hiša je bila na primer izjemno inteligenten odgovor na podnebje. Odpirala se je proti jugu, pred njo pa je pogosto rasla vinska trta na pergoli. Poleti je listje ustvarjalo senco in ščitilo pred soncem. Jeseni so listi odpadli in sonce je pomagalo ogrevati notranjost hiše. To ni bila estetika zaradi estetike, ampak posledica razumevanja prostora, podnebja in življenja.

Enako velja za arhitekturne sloge skozi zgodovino. Barok je nastal v času ogromnega bogastva cerkve in aristokracije, zato je bil poln detajlov, okrasja in dragih materialov. Neoklasicizem je iskal racionalnost in ravnotežje. Tudi Palladio je pogosto uporabljal omete in »maske«, ki so posnemale dražje materiale, ker pravi marmor ni bil vedno dostopen. Današnji minimalizem pa je predvsem posledica industrije, serijske proizvodnje in optimizacije stroškov. Slog je vedno posledica časa, v katerem živimo.

Danes porabljamo vedno več energije. Prav bi bilo, da bi razmišljali tudi o zbiranju deževnice. Rimljani so že pred dva tisoč leti uporabljali impluvij za zbiranje vode. Danes bi lahko to vodo po ustrezni filtraciji uporabljali vsaj za izplakovanje stranišč ali zalivanje. Celo človeške odpadke bi lahko obravnavali kot vir energije. Obstajajo že podjetja, ki iz fekalij proizvajajo bioplin in gnojila. Tehnologija za številne od teh rešitev že obstaja, toda ujeti smo v stare vzorce in navade.

Če bi imeli naši predniki enako miselnost in bili enako neprizanesljivi do novosti, bi mogoče še danes živeli v slamnatih kolibah.

Navsezadnje se je tako vedno gradilo in so tako hiše »videti najlepše«.