PERSPEKTIVE: Čakamo na čudež

Vztrajamo v čakanju na čudež. S tem prevodom ene izmed najnovejših pesmi ameriške skupine The Killers bi lahko povzeli odnos globalne družbe do podnebne krize. Vsak dan postajajo vse očitnejše posledice naših dejanj oziroma jih opazimo. Mnogi pa še zmeraj nočejo priznati pravega vzroka zanje. Imamo rešitve, primanjkuje pa nam politične volje.

Ravno minuli torek so se novinarji časopisa italijanske desnice Libero veselili rezultatov javnomnenjske ankete, ki italijanskemu ministru za ekonomski razvoj Adolfu Ursu (uradno nosi ministrstvo naziv »za podjetja in Made in Italy«) pripisuje največjo priljubljenost med politiki. Borec proti zelenim. V prvi vrsti proti ideološki zaščiti okolja. V članku s tem naslovom pa so pri Liberu pisali o »odhodu nizozemskega fundamentalista« Fransa Timmermansa, podpredsednika Evropske komisije, zadolženega za zeleni preobrat. Ko je nekaj dni pred tem Timmermans oznanil, da bo kandidiral za predsednika nizozemske vlade na predčasnih volitvah novembra, sta prav tako Urso in minister za infrastrukturo in promet Matteo Salvini izražala svoje zadovoljstvo nad Timmermansovim odhodom iz Bruslja. Obenem sta mu prisrčno zaželela izgubo na jesenskih volitvah.

Nivo javne debate o podnebnih spremembah je torej tak. V dneh, ko gori na Siciliji in v Grčiji, ko toplomeri na jugu Evrope kažejo temperaturo med 40 in 48 stopinjami Celzija, ko se temperatura tal redkokje spusti pod 40 stopinj Celzija, ko merimo rekordne temperature Jadranskega morja, ko toča uničuje avtomobile, domove in kmetijske pridelke v severni Italiji, je za politiko še vedno lažje posmehovanje tistim, ki si dejansko prizadevajo proti podnebni krizi.

Kje je zgrešil Timmermans? Kaj je sploh okoljski fundamentalizem? Eden izmed najpomenljivejših trenutkov boja evropske desnice proti temu namišljenemu fundamentalizmu je bilo taktiziranje proti evropski Uredbi o obnovi narave. »Če se bo to uresničilo, kmetje ne bodo preživeli. Mesta bodo morala rušiti zgradbe.« Evropska ljudska stranka se je celo odločila, da bo glasovala proti predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen, članici Evropske ljudske stranke in njeni domnevni kandidatki za predsedstvo na volitvah naslednje leto. Pri poskusu blokade uredbe je evropski desnici spodletelo. Bolj kot zavzemanje za kmete pa jih je zanimal boj proti zaščiti narave. Uredba predvideva več členov za zaščito kmetov. Da naj bi morala zaradi omenjene uredbe mesta, kot so Helsinki, rušiti domove družin, je bila tako ali tako lažna novica. Toda poglejmo dejansko stanje. V Italiji je v zadnjih letih narasel odstotek gozdnatih površin. Znanstveniki to večinoma pripisujejo enemu razlogu: opuščanju obdelovalnih površin. Kadar se to zgodi bolj ali manj samodejno, molčimo. Kadar pa se Evropa zavzema za obnovo narave, takoj nastane problem.

V zadnjih dneh smo uživali v tretjem vročinskem valu letos. »Julij je tako ali tako topel, to ni nič izrednega.« Tudi ta trditev ne bo držala. Temperature, ki smo jih zabeležili v prejšnjih dneh, so bile do deset stopinj Celzija nad povprečjem zadnjih let. Julij je topel mesec, a vendarle ne tako zelo. V Rimu so zabeležili nov vročinski rekord, dolgo pa smo ugibali, ali bo padel tudi celinski toplotni rekord. Videti je sicer, da se to ne bo zgodilo. Za vse ekstremnejše vremenske pojave smo krivi mi. Bolj kot posamezniki pa je kriva politika. Če se jaz odločim za zobno ščetko iz bambusa, ne bom rešil sveta. Če se politika odloči, da prepove letalske povezave na relacijah, kjer je na voljo hitri vlak, bo k temu veliko pripomogla.

Ni pa kriva samo Evropa. Vsi smo se veselili, ko je lani na brazilskih predsedniških volitvah zmagal stari sindikalist in nekdanji predsednik Lula. Uničevanje amazonskega pragozda se je s tem nekoliko zaustavilo, problemi pa ostajajo. Kadar Lula govori o Amazoniji, ne govori o njeni brezpogojni zaščiti. Govori o »trajnostnem izkoriščanju«. Pred nekaj tedni je prav ta Lula odprl gradbišče nove železnice v zvezni državi Bahia, ki naj bi služila izvozu rudnin in soje. Spet je bil govor o »trajnostnem izkoriščanju«. Politika se mora otresti teh protislovij. Izkoriščanje ne more biti trajnostno. Če uničiš gozd, da se bodo tam pasle krave, si predvsem uničil gozd. Na razpolago imamo vsa potrebna sredstva za zaustavitev podnebnih sprememb. Izrabimo jih!