PERSPEKTIVE: Čar meritev in znanjemeter

»Dokler ne bo obstajal znanjemeter, ki ga bom zapičil v vašo glavo in dobil oceno, bo moje ocenjevanje nepravično.« Če me spomin ne vara, se je tako glasil stavek, ki ga je izrekel profesor fizike na višji šoli pri ocenjevanju. Morda je bil zaključek stavka rahlo drugačen, ampak v spominu mi je takrat ostala beseda »znanjemeter«. Bila je prva provokacija, povezana s pomenom meritev in merjenja, ki ga kot najstnik še nisem doumel.

Nekaj let pozneje mi je eden izmed najizkušenejših profesorjev na tržaški univerzi rekel: »Meritve vplivajo na kar nekaj odstotkov bruto proizvoda.« Spet sem si zapomnil stavek, ampak nisem še razumel globokega pomena teh besed. Še manj pa mi je bilo jasno, zakaj je bil v programu izpit iz elektronskih meritev. Prvi namigi na meritve so se mi v tistih letih zdeli pretirani, kajti zanimalo in fasciniralo me je ustvarjanje in projektiranje, ne pa merjenje (raje sem poskušal zgraditi električni motor, ne pa izmeriti njegovo moč).

Meritve sem tako v letih podcenjeval, dokler se nisem znašel v dveh projektih, kjer je bilo treba upravljati visoko električno napetost, ki se je spreminjala zelo hitro. Večja in hitrejša je bila sprememba v napetosti, bolj je bil uspešen eksperiment. Ampak nismo smeli prekoračiti določenih mej, saj bi drugače naprava eksplodirala. Treba je bilo torej najti najvišjo varno mejo in v ta namen smo morali električno napetost opazovati in meriti, kar ni lahko. Hitre spremembe visoke električne napetosti in električnega toka namreč motijo merilne naprave in zato je merjenje v tistih razmerah vse prej kot enostavno.

Merilne naprave sicer vedno prikažejo na ekranu številko, ampak ali je ta številka realna? Predstavlja realnost, ki jo opisuje? Kdaj ji lahko zaupamo in kdaj ne? Prvič sem se realno znašel v situaciji, ko sem podvomil o neki meritvi: imel sem veliko razlogov, da ji verjamem, ampak tudi veliko razlogov, da ji ne. Nismo navajeni dvomiti o rezultatih, ki nam jih dajejo instrumenti: ko merilec hitrosti v avtomobilu pokaže 130 km/h, si ne postavljamo vprašanj, ali mu lahko zaupamo. Ampak instrumenti resničnost nekako opazujejo in jo skozi številke na ekranih opisujejo.

Vse naše nadaljnje analize potem slonijo na teh številkah, ki niso več resničnost, ampak zgolj njen opis. Med študijem elektronike se posveča veliko pozornosti procesu senzorjev in digitalizacije: analogni pojav opazujemo (npr. zvok pride v stik z mikrofonom), ga potem spremenimo v drugi pojav (zvok povzroči mehansko vibracijo membrane, ki jo pretvorimo v spremenljivo električno napetost) in šele nato digitaliziramo (spremenljiva električna napetost postane sekvenca številk 0 in 1). Končna sekvenca je zgolj digitalni opis fizičnega pojava (zvoka v tem primeru). Ampak ni samoumevno, da je senzor »pošten«.

Živimo v svetu digitalne informacije, v katerem elektronsko obdelujemo bajne količine digitalnih številk. Ampak imam občutek, da pozabljamo na ta izjemno pomembni in fascinantni prehod (meritev) iz resničnosti (analogna informacija) v njen opis (digitalna informacija). Vsak končni rezultat sloni na poštenosti opazovalca (senzorja, instrumenta), ki opravlja meritev. Včasih je to senzor, včasih novinar, drugič pa navaden someščan ali prijatelj. Nekdo vnese v digitalni svet informacijo, ki jo potem obdelujemo, predelujemo, primerjamo itd. Vprašajmo se vsakič, ali je izvirna digitalna informacija, torej opis resnice, verodostojna. Ali res opisuje realnost? V nasprotnem primeru gradimo gradove v oblakih.

Svet digitalne informacije lahko zlahka postane svet neinformacije. Nekako kot pri poplavah, ko je prvi vir, ki primanjkuje, ravno voda (pitna). Čeprav je vse pod vodo, ni pitne vode. Tako nekako je videti svet digitalne informacije: imamo toliko informacije, da je v resnici ni.

Zato je ta članek poziv k vrnitvi, za kratek čas, v občudovanje meritev. Ni bilo vedno preprosto ustvariti slike, ki res ponazarja realni svet; ni bilo vedno lahko izmeriti oblike zemlje s primitivnimi tehnološkimi napravami; ni bilo vedno lahko upravljati električne napetosti in toka; ni bilo vedno lahko izmeriti dogajanja na drugem koncu sveta. Potem je postalo vse lažje, skoraj samoumevno. Ampak meritev je vse prej kot samoumevna.