PERSPEKTIVE: Glasbeni festival kot politični vodnik

Glasbeni festival kot politični vodnik

Smo v polnem teku tedna Sanrema, festivala italijanske popevke, najbolj priljubljenega glasbenega festivala v Italiji in enega izmed najbolj priljubljenih po svetu. Upal bi si trditi, da je po priljubljenosti tik za Evrovizijo, največjim svetovnim glasbenim festivalom. Sanremo je v zadnjih letih postal prava senzacija. Voditelj Amadeus je ponovno dvignil njegovo priljubljenost, in to tudi med mladimi, potem ko je šla kar nekaj let navzdol. Amadeus je Sanremo pomladil. Na male zaslone je pripeljal sodobnejše pevke in pevce. Posodobil je tudi obravnavane teme in jih približal nam mladim. Govorilo se je o kočljivih in perečih temah, kar je med bolj konservativnimi in, upal bi si reči, starejšimi vzbudilo kritiko politizacije festivala. Zato je po petih letih Amadeusovega vodenja štafetna palica pripadla Carlu Contiju, ki je takoj povedal, da želi festival očistiti politizacije in ga približati preprostemu Italijanu.

Tako smo doživeli nov izbor pesmi. Vrnile so se večno mlade, da ne rečem manj mlade, italijanske pevske ikone. Nehalo se je govoriti o aktualnih temah. Vrnili smo se na tradicionalno, poznano, devetinšestdesetkrat preseženo pot tipičnega sporeda festivala italijanske popevke. In stvar z mladimi se je končala. Lanski festival je bil v mojih očeh monoton in dolgočasen. Edina obljuba Carla Contija, za katero mi je bilo mar, in sicer da se bo festival končal prej in ne bo trajal tako pozno v noč, ni bila spoštovana. Festival je bil pust, brez zanimivih pesmi, s plahimi gosti, dolgočasnimi sovoditeljicami in malo zanimive vsebine. Mojim staršem pa je bil izredno všeč. Babici tudi. Teti in stricu prav tako. Prav tako šestdesetletnim sodelavkam. Mojim sovrstnikom, podobno kot meni, pa ni ugajal. Znova so v Italiji srednjo do staro populacijo izbrali pred mladimi. Mladi v Italiji nismo zanimivi.

Res pa je, da običajno bolj malo gledamo televizijo, raje imamo spletne platforme. A kljub temu mislim, da je Sanremo zanimiv prikaz italijanske politike, ki ne upošteva interesov mladih in raje kima starejšim. Vsakič znova se čudim, ko se starejši politiki pritožujejo nad tem, da vse več mladih v Italiji drvi v tujino, v države, v katerih je delovni trg urejen po interesih delovno aktivne populacije in ne populacije v pokoju, v države, v katerih je uzakonjena evtanazija, kjer so razumeli, da je uporabo konoplje veliko pametneje uzakoniti, kot jo kaznovati, v države, v katerih so zaščitene pravice skupnosti LGBT, kjer mladi pari lahko računajo na pomoč države. Res se mi zdi zanimivo, da vsega tega v Italiji ne razumemo in raje tarnamo nad skrb vzbujajočimi številkami eksodusa mladih. Kdaj jim bomo vendarle dali ključno vlogo pri graditvi naše prihodnosti? Ali se bomo tudi mi svojih stolčkov tako močno držali? Ne vem. Odgovorov nimam, prizadevam in prizadevamo pa si vsi mi mladi, ki še verjamemo v boljši jutri in ki kljub vsemu ostajamo na naši zemlji, ker verjamemo, da jo lahko oblikujemo po naših interesih in podobi.

Če pa se le vrnemo k prvotni temi festivalov popevk, me res zanima, kaj bo letos z Evrovizijo. Več držav se je pogumno odločilo, da ne bodo sodelovale, če bo lahko sodeloval Izrael. Razlog gre pripisati temu, da je Rusiji od leta 2022 zaradi invazije na Ukrajino prepovedano sodelovati. Slovenija, Španija, Irska, Nizozemska in Islandija evrovizijskemu odboru očitajo dvojni standard: Rusija, ki pobija po Ukrajini, ne sme sodelovati, Izrael, ki pobija po Palestini, pa lahko. Mimo dejstva, da je moje osebno stališče diametralno nasprotno, saj verjamem, da bi morala biti umetnost, in tudi šport, če upoštevamo komaj končane olimpijske igre, nad vsem tem in narode združevati, ne pa ločevati, je lepo opaziti, da še obstajajo dosledne politične odločitve. Ni druge kot počakati in videti, kaj se bo zgodilo maja na Dunaju.