PERSPEKTIVE: Nedemokratičnost v modi

Pred dnevi sem na družbenih omrežjih zasledil, da je na Nizozemskem podpora temam LGBTQIA+ med šolsko populacijo v zadnjih letih dosegla skrb vzbujajočo nizko raven. Padec podpore naprednim temam med mladimi gre pripisati vse večji priljubljenosti desničarskih konservativnih političnih stališč, natančneje rečeno ekstremno desničarskih pozicij, med mladimi. Njihova podpora ekstremnim desničarskim stališčem je v zadnjih štirih letih tako eksponentno zrasla, da jo je nizozemska tajna služba celo označila za možno grožnjo državni varnosti.

Nizozemski primer ni kaplja v morju. Vedno bolj smo priča, kako se najmlajši v družbi vse bolj usmerjajo proti ekstremnim, nedemokratičnim pozicijam. V zadnjem mesecu smo tudi v Nemčiji videli, da se to dogaja. Alternative für Deutschland je bila v vzhodni Nemčiji prva izbira tudi med najmlajšimi, pravijo javnomnenjske analize. Mislim, da si moramo priznati, da smo nekje zgrešili. Da mladi, ki so se rodili in zrasli v družbi, ki je kolikor toliko demokratična, sprejemajoča in svobodna, podpirajo popolnoma nasprotna stališča, bi nas moralo skrbeti in bi se morali nad tem zamisliti.

Nekje smo zgrešili v njihovi vzgoji. Dejstvo, da jim nismo bili zmožni vsaditi najosnovnejših svobodnjaških vrednot, je težava. Problem je tudi, da jim nismo bili zmožni razložiti, kako hudo je bilo obdobje druge svetovne vojne, in vseh grozot tedanjih (in po svetu žal tudi poznejših) režimov. In ne govorim, da bi morali mladi biti progresivno usmerjeni, govorim le o osnovnih demokratičnih vrednotah, ki niso izključno stvar levičarjev.

Prizadevanje za vključevanje marginaliziranih skupin je edina prava izbira. In edina izbira je tudi kaznovanje in nasprotovanje nedemokratičnim, totalitarnim političnim stališčem. O tem ostajam prepričan.

Mislim, da smo zgrešili v tem, da nismo bili zmožni najmlajšim vsaditi semena globokega gnusa do eliminiranja nasprotnika z množičnimi poboji, s koncentracijskimi taborišči, z delitvijo na nas in na druge, na prave in na zgrešene, z izključitvijo nekaterih iz družbe, ker če želimo ohraniti demokratično družbo, moramo jasno in glasno obsoditi diskriminatorne tone. Vtis imam, da smo normalizirali tovrstno vedenje v (skorajda) totalnem molku tistih, ki se s takim obnašanjem ne strinjamo. Naj podam zelo konkreten primer.

Pred kakšnim mesecem sem se po daljšem premoru vrnil na Facebook. Znova sem začel spremljati objave prijateljev in vseh raznih všečkanih strani, med temi tudi objave raznih slovenskih in zamejskih medijev. Močno me je presenetil, po eni strani ustrašil, po drugi pa se mi je močno zagnusil ton večine komentarjev pod raznimi objavami. Nestrpni ton je dosegel tako skrb vzbujajočo raven, da me je včasih prav strah, da bi te ljudi srečal po poti in bi se njihove besede razvile v fizično obračunavanje.

Novica o zaprtju obrata veselih kokoši v Saležu in val komentarjev sta me po dolgih letih spomnila, da smo zamejci na naši zemlji še vedno videni in obravnavani kot manjšina, ki jo del večinskega prebivalstva vidi kot trn v peti. Raven nestrpnih komentarjev do nas zamejcev in do zgoniške županje je dosegel vrhunec, ki je korenito presegel mejo zakonitosti. Želel sem komentirati kaj pozitivnega, a ko sem opazil, kako so se spravili nad druge komentarje v podporo zgoniški županji in edini pravilni (legalni) potezi, me je volja hitro minila. V naslednjih dneh sem se večkrat počutil krivega, ker nisem stopil v bran tistega, ki je imel po mojem mnenju edino pravilno stališče, in ta občutek krivde delil s prijatelji. Vsi so mi priznali, da tudi sami ne komentirajo pod tovrstnimi objavami. Navsezadnje se pravo življenje ne odvija na družbenih omrežjih, kar je tudi res, ampak vseeno imam tako vtis, da izpade, kot da se večina strinja z nestrpnimi stališči. In torej?

Ne vem, mogoče pa bi se morali vrniti v čas, ko so korenito obsojali nacifašistična stališča. Nasprotje fašizma ni komunizem, marveč demokracija in je zato nasprotovanje nacifašističnim stališčem le boj za ohranjanje demokratičnega sveta. Saj veste, kako pravijo: lahko je biti fašist v demokratični družbi, težko pa zagovornik demokratičnih stališč v fašistični.