Pred nedavnim sem na poti v Avstrijo obtičal v zastoju na Trbižu. Dežela FJK vztrajno stavi na zimski turizem, kar se očitno obrestuje. Podatki o prvih »belih koncih tedna« so, iz čisto turistično-gospodarske perspektive, spodbudni. Spričo podnebne krize pa bo treba premisliti, ali hočemo do gora obdržati odnos, ki smo ga imeli doslej, v katerega še vedno vlagamo in od katerega postaja odvisno preživetje mnogih gorskih naselij.
Živimo v gospodarsko-družbenem sistemu, ki kljub porastu dela na daljavo po pandemiji koronavirusa sloni na velikih središčih. Industrijska proizvodnja - in tudi druge gospodarske panoge - težijo k večjim centrom, v katerih se v simbiozi družijo. Tovarne oziroma večji gospodarski objekti so na podeželju zaradi mnogih razlogov zelo redki, kar jih je bilo, so jih povečini že zaprli. Veliki obrati pa so tam, kjer imajo lahek dostop do dobavnih in vrednostnih verig, človeškega kapitala in nasploh virov oziroma priložnosti. Na podeželju, posebej pa v gorah, tega ni. V trenutnih okoliščinah je podeželje skorajda obsojeno na izumrtje.
Zgodbe bolj ali manj uspešnega preživetja podeželskih skupnosti so pogosto turistična središča, ki pa so ujeta v sistem, ki žre samega sebe. Smučarska letovišča se morajo soočati s posledicami podnebne katastrofe, ki je že poklatila manjša središča na nižjih legah.
Za preživetje ima smučanje v glavnem dve opciji. Ali upa, da mu bo narava prizanesla, ali naravo podvrže svoji volji. Prva možnost predvideva preprosto upanje v dobre letine, druga pa iskanje novih, vedno višje ležečih smučišč in oziroma ali umetni sneg.
Pri ustvarjanju novih smučarskih prog ne gre zanemariti krajinske in okoljske škode, ki ju to povzroča. V zimskem turizmu, ki postaja vedno bolj elitna - v sicer širokem smislu besede - zgodba, pa moramo upoštevati tudi družbena vprašanja. Delovna mesta v turističnem sektorju so, po vseh indikatorjih, najslabša. Plače so načeloma nizke, delo je sezonsko, dolgoročnih perspektiv je malo. Emblematična je zgodba iz preteklih tednov o stavki patrulj na smučiščih v ameriškem Park Cityju. Upravitelji tamkajšnjega smučarskega resorta so se dolgo otepali povišanja plač njihovim terenskim operativcem, ki - kljub povišku - zaslužijo na uro manj dolarjev, kot jih stane hamburger za kosilo v koči. Razvojne strategije, ki temeljijo na turizmu, slonijo na navidezno dobrih gospodarskih indikatorjih, ti pa zakrivajo večplastno prekarnost. Danes turizem je, jutri ga morda ne bo.
Seveda pa ostaja glavni krivec težav, ki jih povzroča zimski turizem - kot tudi v vseh drugih panogah - prevoz. Smučarski turizem sloni na potovanjih z osebnim avtomobilom kljub bolj ali manj smotrnim alternativnim rešitvam. Potovanje iz Trsta do Trbiža traja z vlakom dobri dve uri, kar ni bistveno več kot z avtom. Manjka pa infrastruktura, ki bi bila za smučarje prijazna, in avtobusi, ki bi jih odpeljali na proge. Parkiranje avtomobila na snegu zaenkrat ostaja enostavnejše.
V sosednjih državah obstajajo dobri zgledi. Ponekod obstajajo vlaki, ki imajo poleg kljuk za obešanje koles tudi oddelke, prirejene za prevoz smučk. V starih časih so sicer tudi v naših krajih obstajali smučarski («beli«) vlaki, ki pa jih je premagal avtocentrizem sodobne družbe.
Na drugi strani meje se začenja dolina Zile, skrajni zahodni konec slovenskega poselitvenega prostora, kjer pa je Slovencev že itak malo. Na praznično soboto je zadnja slovenska gostilna v Zili dejansko prazna in tudi kadi se iz malokaterega dimnika.
Umiranje podeželja ni samoumevno in naša družba bo morala najti rešitve za preživetje majhnih krajev. Veliko večino Italije sestavljajo majhne občine. Pri tem seveda ne obstajajo rešitve, ki bi jih lahko uvedli povsod. Ne more pač vsaka vas postati umetniška komuna. Razviti bo treba strategije, ki bodo ohranile, kar se da ohraniti, in bodo zagotovile prihodnost krajem, ne da bi jih uničile. Od tega je odvisna tudi dobrobit naših družb, saj je nelagodja največ v krajih in med ljudmi, ki se počutijo pod udarom. Masovni turizem povzroča in bo vselej povzročal več problemov, kot jih lahko dobri kazalniki rešijo, kot pa dokazujejo tudi velika mesta, neti nepremišljen in hiter turizem vedno ostrejše spore, na katere se najraje odzivamo s sovraštvom.