PERSPEKTIVE: Padel sem v besolovko

Minulo nedeljo je potekal mednarodni dan boja proti homo-bi-transfobiji oziroma mednarodni dan proti iracionalni nenaklonjenosti, predsodkih in sovražnosti do vseh neheteroseksualnih, cisspolnih ali tako dojetih oseb. Posebej bi rad poudaril del o dojemanju, ker je ključen.

Kajti prav zato, ker je nasprotovanje iracionalno, sploh ni pomembno, ali so osebe, ki doživljajo sovraštvo, geji, lezbijke, bispolne ali transspolne, dovolj je, da jih nasilneži tako dojemajo. V nedeljo, ko sem po družabnih omrežjih prebiral podporna sporočila, me je prijelo, da bi prebral kakšen komentar pod objavami. Ni da ni, kaj vse so ljudje sposobni napisati.

Najbolj me je presenetila iznajdljivost v tkanju povezav med popolnoma nepovezanimi temami. Če mi bo kdo še kdaj rekel, da je zaradi tehnologije človeštvo izgubilo vso iznajdljivost, ga bom z veseljem povabil, naj si prebere kakšen komentar pod objavo predsednice Republike Slovenije ob mednarodnem dnevu proti homofobiji, v katerih npr. Janezek iz Spodnjega Dupleka v nekaj vrsticah poveže uporabo luksuznih avtomobilov slovenskih politikov, vožnjo z avtobusom njegove mame, spopad v Gazi, pomanjkanje zdrave kmečke pameti in napad na »normalne«.

Če se sprašujete, kaj sem napisal, vam priznam, da tudi meni ni jasno, vem le, da me je zgrabil nepopisen obup. Ker se seveda nisem mogel zadovoljiti z le eno perečo temo, sem še isti dan prebral komentarje pod novicami o krutem napadu z avtomobilom v Modeni in se znova zgražal nad ravnjo komentarjev, nakar sem kot nor začel tipkati odgovore na razne sovražne komentarje.

Objavil sem le enega, ko sem se zavedal, da sem tudi sam padel v past ragebaitinga. Z izrazom rage bait (vaba za bes) označujemo vsebino, večinoma spletno, ki je ustvarjena z namenom izzvati jezo, ogorčenje in burno reakcijo. Deluje kot vaba, ki nas sili v impulzivno komentiranje in deljenje objav. V slovenščini se uporablja tudi izraz besolovka.

V naši sodobni družbi je vseprisotna. Veliko jo uporabljajo brezplačni spletni mediji, ki služijo na podlagi števila klikov, in tudi populistični politiki, ki zavedajoč se splošnih preprostih stališč veliko dajo na čustveno komponento naravnega odziva ogorčenja obiskovalcev njihovih profilov.

Italijanska konservativna politična stranka je v nedeljo, takoj po tragediji v Modeni, začela deliti nestrpne objave o tem, da je storilec krutega dejanja potomec maroških priseljencev, in še v isti sapi začela pisati o nujnosti strožje migracijske politike. Škoda, da ti isti politiki pozabljajo, da sta bila med peterico, ki je ustavila napadalca, tudi dva egipčanska migranta. Saj veste, politika nima potrebe po tem, da bi bila koherentna.

Osebno sem vsakič znova zbegan, ko se tovrstne tragedije izkoriščajo v politične namene, predvsem ker se tako oškoduje celotna družba in se izgublja še tisto malo človeškosti v nas. Močno verjamem v mir in potrebo po njem, v družbi pa vidim jezo in potrebo po nasilju.

Vtis imam, da komaj čakamo, da se bomo lahko znova sprli. Kot da bi imeli potrebo po fizičnem obračunavanju, da bi pokurili neporabljeno energijo, ki jo imamo v sebi. Smo mogoče predolgo živeli v miru in človeštvo vsake toliko potrebuje vojno? Je morda minilo premalo let od takrat, ko je moral človek od jutra do večera močno garati, in se zato naše telo še ni prilagodilo na presežno energijo zaradi pretežno sedečega dela? Smo prenasičeni s kemično obdelano hrano in hrepenimo po dopaminu, ki nam ga možgani pošljejo v telo, ko se razjezimo?

Ne vem, kaj je vzrok, vem pa, da sem vsakič znova zaskrbljen in razočaran nad lahkotnostjo, s katero se danes uporablja sovražni govor. Nekoč so verjeli, da je nevednost posledica težavnosti dostopa do virov, a smo danes, ko lahko iz vsakega dlančnika dostopamo do neizmerljive količine podatkov, bolj ignorantski kot kadarkoli prej. Mogoče težava ni v dostopnosti do informacij, ampak v dostopu do kakovostnih informacij.