PERSPEKTIVE: Rada študiram v Sloveniji

Živijo, Perspektive! Tokrat vas pozdravljam iz zasnežene slovenske prestolnice, v kateri so zaradi mrzlega vetra zamrznile ceste in tudi možgani. Potekajo namreč intenzivne in panične priprave na test študentskega življenja - izpitno obdobje, ki je strah in mora vseh študentov. Med prezeblimi sprehodi po Ljubljani sem opazovala študente, ki se rinejo v knjižnice in poskušajo dobiti še zadnje prosto mesto. Pri tem sem se le nasmehnila, saj se mi letos ni treba pripravljati na izpite in sotrpinom prav nič ne zavidam.

To opazovanje pa me je navdalo z grenkim občutkom nostalgije. Zato sem se odločila, da se danes pred vami predstavim kot študentka. Že nekaj let sem v Ljubljani in sem ponosna, da sem kot slovenska študentka iz Števerjana prehodila oz. prevozila vso to pot do prestolnice. Večkrat me vprašajo, kako dolgo sem že v megleni Ljubljani. Sem se je že naveličala? Zakaj sem se vendar odločila za študij tukaj, ko pa obstajajo podobne smeri tudi pri nas? Saj so univerze tam manj kakovostne, mar ne? Poudariti moram, da pripovedujem iz lastne izkušnje, ki je zelo osebna, in torej ne velja za vse.

Študij v Sloveniji ima večkrat negativen predznak, čeprav se kar nekaj dijakov iz slovenskih šol v Italiji odloči za nadaljevanje študija v Sloveniji, nekateri tudi do doktorata. In okoli tega se bohotijo negativni stereotipi. Slišala sem že, da profesorji ne svetujejo študija v Sloveniji. Kar se mi zdi škoda, saj če tako misli profesor, ki ga vsak dan srečaš v razredu, se to niti dijaku ne bo zdela pametna ideja. Meni pa se zdi odlično, da nam slovenska država to omogoča.

Seveda ima to pozitivne in negativne strani. Nadaljevanje izobraževanja v slovenskem jeziku se mi zdi velika prednost, poleg tega prejemamo posebno štipendijo in tisti, ki smo med študijem dlje od doma, se hitreje osamosvojimo. Smo pa še vedno dovolj blizu, da lahko v joku prihitimo domov. Poleg tega obstaja skupina posameznikov, ki se trudi, da bi se tudi Slovenci iz Italije spoznali in se dobro počutili, ter nam pomaga, kadar se znajdemo v birokratski zagati. Z njimi pa je hkrati lahko tudi zelo zabavno. To je Klub zamejskih študentov, ki je pravzaprav študentska organizacija.

Ena izmed negativnih strani pa je zloglasna težava nepriznavanja študijskih nazivov, na kar opozarja ravno Klub zamejskih študentov. Druga problematika je stanovanjska kriza, saj se je treba v večjih mestih precej namučiti, da se najde udobna soba, malo večja od mišje luknje. Zato se številni odločijo za študentski dom. V krizi pa je tudi naša identiteta, saj si v Sloveniji zamejec, kar »se sliši po tvojem naglasu«, ko se vrneš domov, pa govoriš »ful« ali »tota«. Seveda ne prevzamejo vsi slovenskega pogovornega izrazoslovja.

Žal bi težko predstavila statistične podatke o slovenskih dijakih v Italiji, ki se odločijo za študij v Sloveniji in tudi doštudirajo, lahko pa potrdim, da jih ni prav malo in jih je bilo veliko tudi v preteklosti.

Sama sem nostalgična glede študentskega življenja v Ljubljani. Vedno svetujem izbiro ali vsaj premislek o slovenskih univerzah ali visokih šolah. Najboljši vtis je name naredilo ravno razgibano študentsko življenje, znali smo se zabavati, kar konkretno, znali smo ohraniti stik z drugimi zamejskimi Slovenci (s tistimi, ki so to želeli, nekateri tega ne želijo), se družiti ob večerji za bone in po tem na pijači v študentskih lokalih, ki jih vsi poznajo. Nazadnje pa je tudi študij zares kakovosten, da ne bodo pikri bralci mislili, da se na univerzi daleč od doma nič ne dela. Najrazličnejše smeri ponujajo številne delovne in zaposlitvene poti in marsikdo v Sloveniji nadaljuje tudi poklicno pot.

Slovenska univerza torej ni slaba odločitev, ampak za mnoge zelo dobra priložnost in odskočna deska. Ali se ljudje še niso naučili, da stereotipi ne držijo?