PERSPEKTIVE: Soustvarjalci zla

Po drugi svetovni vojni so številni nacistični zločinci na sojenjih v Nürnbergu poskušali svojo odgovornost upravičiti s trditvijo, da so zgolj sledili ukazom. Najbolj znan primer tega je Adolf Eichmann, ki je svojo vlogo pri organizaciji holokavsta opisoval kot tehnično izvajanje nalog, brez moralne odgovornosti. Ta obramba je sprožila pomembno etično in psihološko vprašanje: ali je mogoče, da posameznik pod pritiskom avtoritete dejansko čuti manjšo odgovornost za svoja dejanja?

Odgovor na to vprašanje so prvi raziskovali že v 60. letih prejšnjega stoletja, predvsem z znamenitim eksperimentom Stanleyja Milgrama. Milgram je leta 1961 na Univerzi Yale oblikoval eksperiment, katerega cilj je bil raziskati, koliko posamezniki sledijo ukazom avtoritete, tudi v razmerah, ko povzročajo trpljenje drugim. K eksperimentu so bili povabljeni moški udeleženci in rečeno jim je bilo, da sodelujejo v študiji o učenju in spominu. Vsak udeleženec je igral vlogo »učitelja«, »učenec« (v resnici igralec) pa je bil nameščen v sosednji sobi. Učitelju je bila dodeljena naloga, da bere vprašanja učencu, in če je ta na vprašanja odgovoril napačno, je moral učitelj sprožiti električni šok. Ta se je stopnjeval z napetostjo od 15 do 450 voltov z vsakim napačnim odgovorom.

V resnici učenec ni prejemal šokov, ampak je le igral, da trpi. Čeprav se učitelj in učenec nista videla, je učitelj lahko slišal stokanje in kričanje, prošnje po prenehanju in nazadnje popoln molk. Vodja eksperimenta v beli halji je sedel ob učitelju in ga spodbujal, naj nadaljuje. Če se je udeleženec upiral, je »avtoriteta« v beli halji mirno izustila stavke, kot so: »Eksperiment zahteva, da nadaljujete«, »Nujno je, da nadaljujete« in »Nimate izbire, morate nadaljevati.« Rezultati so bili skrb vzbujajoči: približno 65 % udeležencev je sledilo ukazom do najvišje stopnje, in sicer do sprožitve električnega šoka s smrtonosno napetostjo 450 voltov. Prav vsi udeleženci pa so dosegli vsaj 300 voltov, stopnjo, ob kateri je učenec obmolknil.

Eksperiment je med drugim tudi razkril, da je med udeleženci pogosto prišlo do notranjega konflikta; nekateri so močno nasprotovali dejanjem, a so vseeno sledili ukazom. Posamezniki so torej upravičevali svoja dejanja tako, da so sebe dojemali zgolj kot instrument avtoritete, in zato niso čutili odgovornosti za storjeno.

Milgramova teorija nam pomaga razumeti, kako lahko ljudje sledijo ukazom, tudi takrat, ko so v očitnem nasprotju z moralo. Toda genocid je več kot le poslušnost, zahteva tudi sistemsko dehumanizacijo, ki jo pogosto spodbujajo mediji in politika.

Raphael Lemkin, avtor izraza genocid, je že od začetka opozarjal, da genocida ne gre zgolj enačiti z masakri, temveč gre za proces, v katerem igrajo vlogo diskriminacija, uničenje izobraževalnih in kulturnih ustanov, prepoved jezika, vere ali običajev, uničevanje gospodarstva, omejevanje gibanja in šele nato sistemsko pobijanje.

Milgram nas uči o poslušnosti in (ne)odgovornosti, Lemkin pa nas opozarja, da genocid pogosto poteka tudi s počasnim in postopnim izčrpavanjem skupnosti. Milgram daje vpogled v to, kako posamezniki lahko postanejo izvajalci genocida, Lemkin pa ponuja razumevanje, kako celoten sistem lahko postane genociden.

Genocid ima več obrazov - nekateri so nasilni, drugi pa birokratski, ideološki, celo pravni, in prav to počasi razvijajočo se obliko nasilja pogosto spregledamo, saj ni vedno spektakularna, a je enako uničujoča. K tej zadnji obliki nasilja pripomoremo vsi, ki ne obsojamo genocida, ker menimo, da se nas ne tiče, ter vsi, ki zaradi nezavednega privilegija in bedastega kapitalizma živimo preveč neobremenjeno, v dobi, ko bi se morali spraševati o posledicah lastnih odločitev in dejanj.

Lemkin si ni prizadeval zgolj za pravno opredelitev genocida, temveč je zahteval tudi globalno moralno odgovornost, ki žal še vedno ostaja v zraku. Spregledano dejstvo je: ko (politična) elita, pa tudi posamezniki gledamo stran ali zmanjšujemo pomen trpljenja drugih, ustvarjamo razmere, v katerih lahko genocid postane sprejemljiv, celo normalen.