Prijava
Dark Theme
Toaletni papir kot industrijski produkt obstaja manj kot dvesto let, a si težko predstavljamo življenje brez njega. Povprečna uporaba toaletnega papirja je v Kanadi, ZDA in zahodni Evropi med 15 in 25 kilogrami na osebo (euronews, februar 2025). Postal je simbol higiene v vsakem stranišču (vsaj evropskem in severnoameriškem), čeprav se spremeni iz produkta v odpadek praktično ob prvem dotiku uporabnika. Ravno analiza njegovega življenjskega cikla je startna točka tega premisleka: navadno se začne pri lesu, ki je primarna surovina; potem sledijo razni kemijski procesi za predelavo in beljenje in na koncu še ovijanje v plastično embalažo ter prevoz. In kaj je potem? Nekaj sekund »nesrečne« uporabe in pot med odpadke.
Letno posekamo okoli milijon dreves za proizvajanje toaletnega papirja (BBC, december 2024), industrijska obdelava lesa za proizvodnjo papirja pa je energetsko draga in tudi onesnažuje. Med raznimi snovmi proizvaja industrijski proces tudi t. i. PFAS: gre za skupino umetnih kemikalij, ki so zelo obstojne in se ne razgradijo (zato so za živa bitja nevarne, kajti kopičijo se v okolju in človeškem telesu). Skratka, problemov je več in zato je zanimiv premislek o tem, katere možnosti imamo v tem trenutku.
Prva vrsta toaletnega papirja je »klasičen« bel in mehek papir, ki ga proizvajamo iz posekanih dreves. »Sveža« celuloza ima namreč daljša in kvalitetnejša vlakna, ki omogočajo boljše lastnosti proizvoda. V procesu predelave porabimo na desetine litrov vode za vsak zvitek in razne kemijske produkte.
Druga alternativa je recikliran toaletni papir, ki pa ni doživel takojšnjega uspeha, kajti dolgo nismo našli tehnološke rešitve, ki bi dovolila proizvodnjo dovolj mehkega papirja. Recikliran papir je okolju prijaznejši: za njegovo proizvodnjo potrebujemo manj energije in vode.
Tretja alternativa je toaletni papir, ki ga proizvajamo iz bambusa. Slednji ni drevo, ampak trava in rase veliko hitreje. Obenem po poseku ponovno zrase sam (ne rabi torej vnovičnega sajenja). Potrebuje tudi manj vode, zemlje, škropil in gnojil. Čeprav se zdi definitivna rešitev, ima tudi poskok produkcije bambusovega toaletnega papirja lahko neprijetne učinke na okolje: obstaja nevarnost, da bi zaradi njegove večje produkcije začeli krčiti gozdove. Obenem je glavnina proizvodnje bambusa v Aziji, kar pomeni, da je za prevoz surovine (ali končnega proizvoda) v Evropo onesnaževanje veliko.
Vse tri omenjene opcije predvidevajo papir in ne rešujejo problema njegove velike porabe. Zato je vredno razmisliti naslednje: najbolj trajnostna izbira je tista, ki odpadka ne ustvarja. Tako je četrta alternativa preprosto voda. Toaletni papir lahko (delno) zamenjamo z vodo (kjer je mogoče) in s tem znižamo njegovo porabo. V Italiji smo kar napredni, kajti je že od nekdaj dobro razširjen bide. Ni pa povsod tako, kar opazimo ob skoraj vsakem potovanju v tujino. Zanimiva je tudi anekdota, da bide ni prodrl na ameriški trg zaradi dogajanja med drugo svetovno vojno. Takrat so ameriški vojaki bideje opazili predvsem v francoskih bordelih, kar je pokvarilo njihov ugled. Kljub temu so kasneje nekateri proizvajalci poskusili prodreti na trg Združenih držav Amerike, ampak neuspešno.
Ob anekdoti obstaja tudi resnična »etična« meja, ki jo v določenih kulturah nočejo prebiti in zato se tam bide manj uporablja: dotik intimnih predelov neposredno z rokami ni dopustljiv, zato je posredniški element (papir) sprejemljivejša rešitev. Toda obstaja tudi rešitev, pri kateri praktično ne potrebujemo rok in še vedno uporabljamo vodo: gre za japonske tehnološke WC-je.
Peto alternativo torej zaznamuje tehnologija. Čeprav so visokotehnološki WC-ji relativno dragi, omogočajo prihranek prostora (ni potreben bide) in znatno znižanje uporabe toaletnega papirja (kar pomeni manj onesnaževanja pri proizvodnji, prevozu, embalaži, odpadkih itd.). Zaradi cene niso še masovno prodrli na svetovni trg, a njihova prodaja rase.
Skratka, ko govorimo o trajnostnem razvoju, ne govorimo samo o avtomobilih in električnih panojih, ampak tudi o osnovnejših potrebah.
