POD PREPROGO: Demokratski nagobčnik

Ne vem, ali se podpisniki zakonskega osnutka o zatiranju antisemitizma, senator Graziano Delrio in četica reformistov v Demokratski stranki - žal tudi senatorka Tatjana Rojc - zavedajo vseh nevarnih implikacij predloga. Italijanski Judi Gad Lerner, Anna Foa, Lisa in Carlo Ginzburg, Roberto Della Seta, Giovanni Levi, Helena Janeczek, Simon Levis Sullman, Roberto Saviano in še trše Moni Ovadia so se od njega ogradili, ker da ne bo omejil antisemitizma, prej nasprotno.

Zakon Mancino že kaznuje rasno nestrpnost. Čemu zakon posebej za Jude? Zakaj pa ne zakon proti islamofobiji in nestrpnosti do Romov v državi, kjer se zemljišče namenjeno gradnji mošeje zaliva s prašičjim urinom in se nomade poziva, naj se »nomadsko skidajo proč«, kor sta to počela premierka in en njen minister, sprašuje Lerner.

V nasprotju z nameni bodo osnutek Delrio in podobni iz vrst desnice podžigali antisemitske predsodke, ker enačijo antisemitizem in antisionizem, svarijo intelektualci. Če se ju enači, bodo za krivde sionizma odgovarjali vsi Judi diaspore, zaradi tega, kar so, in ne zaradi tega, kar počnejo.

Sionisti v DS kot tisti na desni so se nekritično oprli na definicijo antisemitizma zveze IHRA (International Holocaust Remembrance Alliance) iz leta 2016. IHRA je bila ustanovljena leta 1998 in šteje 34 držav: Izrael, ZDA, Kanada, Avstralija, Argentina ter večina evropskih držav, članic in nečlanic EU.

Definicijo IHRA zaznamuje sionistični ideološki pogled. Postala je politično orožje, da se vsako ostrejšo kritiko na račun Izraela označi za antisemitsko in se jo v kali zatre brez vsebinske obravnave, zgolj s kriminalizacijo sogovornika. Akademiki in preučevalci šoe po svetu so raje prevzeli manj pristransko definicijo iz Jerusalem Declaration on Antisemitism. Mnogi med njimi so izraelsko divjanje v Gazi brez oklevanja označili za genocidno.

Deklaracija IHRA ni sporna zaradi dokaj splošne definicije antisionizma, ampak zaradi 11 navedenih primerov antisemitskih dejanj. Vsaj 7 med temi ne zadeva Jude kot take in torej antisemitizem, ampak politiko Izraela. Trditi, da se je sionistična ideologija v Izraelu sprevrgla v rasistično kolonizacijo palestinskih ozemelj, je antisemitsko. Primerjati usode otrok v Gazi in getu v Varšavi prav tako.

»S tem so se sionisti polastili univerzalnega kategoričnega imperativa, da se genocid, kot je bila šoa, ne sme ponoviti nikoli in nikomur več na svetu in so iz njega naredili normo le sebi v prid: ne sme se več zgoditi ‘nam’,» piše filozofinja Roberta De Monticelli. Absolutno prepoved genocida so relativizirali in zreducirali v orodje za lastno rabo. Iz obče veljavne moralne norme so naredili politični kij za udrihanje po nasprotnikih. »Po holokavstu je Izrael upravičen, da počne, karkoli hoče,» je nekoč izjavila Golda Meir. Netanjahu, Ben Gvir, Smotrič in njihova sodrga so to prepričanje izpeljali do skrajnih posledic genocida.

Delrio trdi, da bo še naprej dovoljeno kritizirati Izrael. Škoda, da je na predstavitvi osnutka Zvezi združenj Italija-Izrael izjavil nasprotno. Prepovedano bo umor Hind Rajab primerjati z umorom Anne Frank, saj IHRA vsako vzporejanje zločinov Izraela z nacizmom a priori ožigosa za antisemitsko. Osnutek Delrio v 1. členu prevzema definicijo IHRA, v naslednjih pa detajlno določa, kako kritike Izraela iztrebiti iz družbenih omrežij, univerz in šol. Izrael že 26 mesecev tujim novinarjem preprečuje vstop v Gazo, palestinske pa sistematično ubija. Če kljub temu vemo, kaj se tam dogaja, se imamo zahvaliti objavam na spletu. »Demokrati« jih hočejo zdaj zatemniti in utišati univerze, žarišča protestov proti Izraelu.

S tem prvič po letu 1945 v Italiji uvajajo politično cenzuro in to v potuho državi, ki sistematično krši mednarodno pravo in resolucije ZN. Bo ostalo pri Izraelu, ali se bo stvar v zdajšnji militaristični ihti razširila? Bo desnica na oblasti zadevo zagrabila, da še malo privije policijsko represijo in zatiranje svobode govora?

Morda pa to ni ambicija le desnice. Na pritisk evroposlanke DS Pine Picierno so v Turinu prepovedali konferenco zgodovinarja Angela D’Orsija. Pa se jim to kot bumerang vrača v butice. D’Orsiju so se pridružili Alessandro Barbero, Carlo Rovelli, Luciano Canfora in drugi. Iz male dvorane se selijo v športno palačo. Kot rock zvezdnike jih vabijo na turnejo po Italiji. Družba se odziva. Morda še imamo protitelesca proti cenzorjem, kjerkoli so potuhnjeni.