POD PREPROGO: Klavnica se širi iz Gaze v Libanon

Pričakovati je bilo, da se bo slej ko prej Izrael obrnil na sever in 7. oktober izkoristil za dokončni obračun tudi s Hezbolahom v Libanonu. To je bilo jasno ne samo zaradi obojestranskega rožljanja z orožjem, ampak tudi zaradi stopnjevanja ciljnih umorov voditeljev Hezbolaha in drugega moža Hamasa Saleha al Arurija, ki so ga Izraelci likvidirali v Bejrutu 2. januarja letos.

Sovražnost med Libanonom in Izraelom traja že od leta 1948, ko se je tudi kakih tisoč libanonskih prostovoljcev zaman skušalo z orožjem zoperstaviti nastanku judovske države v Palestini. Njen prvi predsednik David Ben Gurion in general Moše Dajan sta takrat načrtovala, da bi mejo Izraela razširila še za kakih 20 km na sever do reke Litani, najdaljše v Libanonu, ki teče proti jugu po dolini Beka, potem pa z ostrim zavojem proti izlivu v morje. Kot leta 1967 osvojena reka Jordan, Tiberijsko jezero in z vodo bogato Golansko višavje, je Litani vselej zanimala Izrael, ki si sistematično prisvaja vodne vire v regiji.

Leta 1948 ni šlo, je pa Izrael ozemlje do reke zasedel leta 1978 ob prvi invaziji Libanona. Takrat je vlado v Tel Avivu vodil nekdanji terorist Menachem Begin, storilec pokola 250 Palestincev v Deir Jasinu, atentata na King David hotel v Jeruzalemu in drugih grozodejstev, ki jih je izvedla njegova tolpa Irgun Zvei Leumi. Libanon je v 70. letih postal pribežališče Jaserja Arafata in palestinskih borcev, ki so od tam napadali vojaške postojanke in civiliste v Izraelu.

Okupacija leta 1978 je bila kratkotrajna, ker so ZN Izrael prisilili k umiku in na območje poslali misijo Unifil, ki je tam še danes. Hujša je bila agresija leta 1982, ko je Izrael prodrl do Bejruta in po dogovorjenem umiku palestinskih borcev v Tunizijo krščanskim falangistom omogočil, da so pod budnim očesom Ariela Šarona dva dni in tri noči morili ženske, otroke in starce v taboriščih Sabra in Šatila. Takrat je s podporo Irana, kjer je štiri leta prej prevzel oblat ajatola Homeini, nastalo gibanje Hezbolah. Kot Hamas v Gazi je tudi Hezbolah proizvod izraelskih agresij.

Okupacija juga Libanona se je nadaljevala do leta 2000. Sledila je nova 34-dnevna okupacija leta 2006 v odziv na Hezbolahov napad na enoto izraelske vojske. Kljub številnim žrtvam na libanonski strani je Hezbolah nekako odbil napad in ohranil vojaško moč, politično težo v državi pa še povečal. Izrael se je kljub vojaški premoči moral umakniti, njegovi vojaški in politični cilji pa so ostali v veliki meri neuresničeni. Opazovalci ocenjujejo to avanturo kot njegov največji poraz doslej.

Ni torej presenetljivo, da je Mosad, kot po virih obveščevalcev ZDA navaja New York Times, že kakih 15 let načrtoval in vsaj 3 leta, se pravi dolgo pred 7. oktobrom, dejavno pripravljal napad z eksplozijami prenosnih pozivnikov. Odmevna teroristična akcija z desetinami mrtvih, več kot 3000 ranjenih, 500 oslepljenih tudi med civilisti, je očitno imela dvojen namen: ustrahovati in pripraviti napad z onesposobljenjem komunikacij.

Silovit letalski napad je v prvih treh dneh že povzročil več kot polovico vseh žrtev vojne leta 2006. Vprašanje je zdaj, ali bo napadom iz zraka sledila še invazija s tanki. Intenzivnost bombardiranj bi lahko pomenila oboje: pripravo na kopenski napad ali pa, da se mu tokrat želijo izogniti in hočejo zato Hezbolah čim bolj potolči le iz zraka.

Kopenski napad bi bil zelo tvegan. Ne samo zaradi 10.000 mož misije ZN Unifil, ki so se že poskrili v bunkerje, ampak ker bi izraelsko vojsko drago stala. Prejeti udarci so nedvomno ošibili Hezbolah, ki pa je vse prej kot strt. Zdrava pamet bi izraelskim voditeljem narekovala previdnost. Toda Netanjahuja in njegovih ne vodi zdrava pamet ampak nuja po političnem preživetju, ki sloni na stopnjevanju vojn v upanju na izvolitev Donalda Trumpa.

Zdaj, ko se po Beli hiši potika le še prikazen nekdanjega predsednika, na katerega se je Izrael požvižgal, še ko je bil kolikor toliko pri moči, skuša Netanjahu izkoristiti enkratno priložnost. Združeni narodi so že od konca hladne vojne nemočni, sekretar Antonio Guterrez hvalevredno svari, da je nekaznovanost (ne le) Izraela moralno neznosna in politično neubranljiva. A kdo bi lahko pobesnelemu izraelskemu psu, da uporabim izraz že omenjenega Dajana, nastavil nagobčnik? Edinole ZDA. Če bi hoteli. Če bi zmogli.