POD PREPROGO: Nemška kriza je tudi evropska

Politična kriza Nemčije, kjer se je na treh zaporednih deželnih volitvah vodilna konservativna stranka CDU dobesedno razsula, je tudi kriza Evropske unije, in to vsaj iz dveh razlogov. Prvi, najbolj intuitiven in neposreden, je, da je CDU steber v EU vodilne Ljudske stranke in da je njena predstavnica Ursula von der Leyen že drugi zaporedni mandat na čelu Evropske komisije.Drugi je v vodilni vlogi, ki jo je Nemčija imela v EU kot gospodarska lokomotiva in skupaj s Francijo tudi v političnem vodenju unije. Ker EU nikoli ni prerasla v federalno zvezo z večinskim odločanjem članic, sta v tej vlogi suplirali najvplivnejši državi. Vselej pa sta gledali le na lastne interese (Grki so ob finančnem zlomu to boleče občutili) in nista znali razviti dolgoročne vizije vloge EU na evropski celini in širše v svetu.Zato je zdaj EU v krizi. Usodna sta ji bila dva udarca. Oba sta se odigrala po scenariju, ki so ga neokonservativci v ZDA konec devetdesetih let zarisali v Planu za novo ameriško stoletje (Plan for a New American Century). Ciljali so na unipolarni svet pod taktirko ZDA, kot je že leta 1990, tik pred zlomom Sovjetske zveze, politolog Charles Krauthammer nakazal v članku The Unipolar Moment.Podreditev Evrope je sicer bila stalnica v politiki ZDA. Že prvi generalni sekretar Nata lord Lionel Ismay Hastings je po ustanovitvi zavezništva leta 1949 izjavil, da je njegov cilj "držati Američane noter, Ruse zunaj in Nemce na tleh". Po zlomu Sovjetske zveze konec leta 1991, ki mu je le dva meseca kasneje sledila ustanovitev EU, pa se je pritisk povečal. ZDA so silili v širitev EU na vzhod, toda predpogoj je bil vstop novih članic v Nato pakt. Leta 2004 smo se veselili, ker je v EU vstopila tudi Slovenija. Za naš obmejni mikrokozmos je to bila izjemna pridobitev. Kaj pa za EU? Danes se moramo vprašati, ali ni bil to usodni udarec, ker je prenagljena širitev na kar deset novih članic preprečila utrditev unije v federalno smer. S 27 članicami je to postalo nemogoče, toliko bolj ker so mnoge vzhodne članice politično bližje Washingtonu kot Bruslju.Drugi dejavnik je bilo Natovo osvajanje Ukrajine. Še leta 2008 sta ga Francija in Nemčija (Nicolas Sarkozy in Angela Merkel) na vrhu v Bukarešti zaustavila. Američani so šli dlje, leta 2014 so v Kijevu spravili na oblast nacionaliste, sledila je vojna v Donbasu in po letu 2022 po vsej Ukrajini. Usodni udarec je Nemčiji in Evropi zadala razstrelitev Severnega toka, ki je prerezala popkovino, po kateri se je v Nemčijo stekal poceni ruski plin.Nemška in evropska predelovalna industrija si nista več opomogli. Evropski voditelji niso našli boljšega nadomestila kot masivno vlaganje v oboroževanje, za kar je potreben sovražnik (Rusija) in vsaj začasni namen (pomoč Ukrajini). Tudi po umiku ZDA, kjer je prevladala težnja po zapiranju na lastno celino, EU proti lastnim interesom še vztraja v vojni proti Rusiji v veliko zadovoljstvo ameriške orožarske in fosilne industrije pa tudi samega Trumpa in neokonservativca Marca Rubia.Zakaj? Emmanuel Todd v knjigi Poraz Zahoda sumi, da ZDA marsikaj vedo o vsakem voditelju EU in jih držijo na vrvici z izsiljevanjem. Lawrence Wilkerson, nekdanji šef kabineta državnega sekretarja Colina Powella, je konec avgusta priznal, da so ZDA desetletja načrtno kupovale evropske politike, direktorje časopisov in vplivneže ter še posebej zadnja dva sekretarja Nata Jensa Stoltenberga in Marka Rutteja. Namen Nata nikoli ni bil braniti Evropo, ampak jo ohraniti podrejeno. Nemški filozof in zgodovinar Hauke Ritz navaja, da so v Nemčiji ZDA preko lobija Atlantik Brücke izvajali selekcijo političnega razreda, tako da so imeli svoje ljudi v vseh strankah. Podobno je bilo v Italiji in drugod.Iz širše zgodovinske perspektive je nekoč britanski zgodovinar Arnold Toynbee zapisal, da civilizacije v zatonu pogosto vodijo elite, ki izgubijo stik z realnostjo, ne priznajo svoje nezmožnosti soočanja z izzivi ter so nagnjene k snovanju strategij preživetja, ki se izkažejo za nerazumne in škodljive tako zanje kot za množice, ki jim vladajo. Te besede se zdijo napisane na kožo današnjih voditeljev v Berlinu, Bruslju in drugod po EU.Žal niso spodbudne. Sociolog Pino Arlacchi ugotavlja, da, ker na obzorju ne v Evropi ne v ZDA ni videti boljše alternative, je verjetno, da se cikel zahodnih vojn in tragedij ne bo končal tako kmalu, kot bi si vsi želeli.