Sobota, 02 marec 2024
Iskanje

POD PREPROGO: Njena Afrika

Afrika |
5. feb. 2024 | 16:30
    Dark Theme

    »Nismo berači, ne potrebujemo miloščine. Želimo biti akterji našega razvoja in ne predmet novih oblik neokolonializma.« To je predsednik komisije Afriške unije Moussa Faki Mahamat povedal Giorgii Meloni na vrhu Italija-Afrika v Rimu.

    »Ta je tisti ta pravi,« se je malo prej šalila ob rokovanju s Fakijem, za katerega se je izdajal ruski komik med znano telefonsko potegavščino. Po Fakijevem nastopu pa si je najbrž potihem zaželela, da raje ne bi bil ta pravi. Razgalil je namreč blef, ki se skriva za Planom Mattei za Afriko. Kaj plan vsebuje, še vedno ni jasno. Karkoli je v njem, pa so Afričani pokroviteljstva naveličani.

    Tudi predsedujoči Afriški uniji Azali Assoumani in drugi voditelji so se vljudno zahvalili za povabilo, izrazili upanje v obsežne naložbe na njihovi celini, do česar so sicer trezno skeptični, poudarili pa so, da se partnerski odnosi gradijo v dvoje, tu pa je bilo vse skuhano in spečeno enostransko, prej v interesu Italije kot Afrike. Afriko duši mednarodni dolg. Potreben bi bil odpust, ki bi omogočil investicije v razvoj in ne le v odplačevanje obresti Mednarodnemu denarnemu skladu, Svetovni banki in dolarskim upnikom. O tem v Rimu niti besedice.

    Od premierke, ki je do nedavnega imela za Afriko eno samo programsko točko - pomorsko blokado in potopitev čolnov z migranti -, bi težko pričakovali kaj več. Prikupovanje Bruslju in Washingtonu ter potreba po zajezitvi pritoka migrantov, ki se je močno povečal, odkar je na vladi, so jo prisilili k raziskovanju novih, njeni politični kulturi tujih pristopov.

    O politični kulturi vladne desnice priča lanski govor viceministra za zunanje zadeve Edmonda Ciriellija na shodu podmladka Bratov Italije o »stoletni kolonialni civilizacijski vlogi« liberalne in nato fašistične Italije v Afriki. Iz tega zelnika je zrasel tudi Plan Mattei, ki po oceni zgodovinarja Davida Contija prikriva tri dejstva. Prvič, da je bil Enrico Mattei partizan in je vkorakal v Milan, ko so Melonijini idejni vzorniki iz njega skrivaj bežali. Drugič, prikriva grozote, ki so jih v Afriki počeli Rodolfo Graziani in drugi fašistični vojni zločinci. Tretje in najhujše pa je, da je Mattei na čelu družbe ENI gradil energetsko avtonomijo Italije na enakopravnejših odnosih s »tretjim svetom« in šel v konflikt z anglo-ameriškimi interesi, kar je plačal z življenjem. To, da si tem interesom povsem podrejena vlada lasti ime Enrica Matteia, je za Contija nedopustna zloraba.

    Giorgia Meloni je z evropsko elito vred, ki je v Rim prihrumela praznih rok, a polna lepih predvolilnih besed, uprizorila farso. Afriki naj bi Italija v štirih letih namenila 5,5 milijarde evrov, tri iz sklada za zeleni energetski preboj (opozicija trdi, da ta sredstva niso uporabna), 2,5 pa iz fonda za kooperacijo, ki je že itak mizeren. Že od leta 1970 Združeni narodi pozivajo razvite države, naj letno kooperaciji namenijo vsaj 0,7 odstotka bruto proizvoda. Italija je s 3,7 milijarde evrov leta 2021 dodelila le 0,22, leto kasneje pa 0,28 odstotka, pri čemer so vštete tudi pošiljke covidnih cepiv tik pred zapadlostjo in del stroškov za azilante v Italiji. Za primerjavo je Nemčija namenila kooperaciji 24,5 milijarde evrov (0,74 % BDP), Francija 13,3 milijarde (0,60 %), skupno EU pa 63,9 milijarde (0,50 %).

    S 5,5 milijarde v štirih letih Italija torej ne bo naredila veliko. Na vrhu v Rimu je Meloni naštevala tekoče projekte v Maroku, Egiptu, Alžiriji, Mozambiku, Kongu in drugih državah na temo vode, energetike, izobraževanja, kmetijstva. Vse to ne presega redne kooperacije. Ambicije Plana Mattei slonijo na petih stebrih: izobraževanju, kmetijstvu, zdravstvu, energetiki in vodi. To so naslovi poglavij, ki jih je treba še napisati. Italija pa ne skriva, da jo zanima zlasti dvoje: pridobivanje poceni energije in zaustavitev migrantov.

    Malo verjetno je, da ju bo dosegla. V Rim so prišli predstavniki le 25 od 54 afriških držav. Med njimi ni bilo sahelske trojice Burkina Faso, Mali in Niger, skozi katero poteka glavni migrantski tok proti Libiji, niti ni bilo zraven 200-milijonske Nigerije, najštevilnejše afriške države in prve proizvajalke nafte na celini. Raje se ozirajo na Rusijo in Kitajsko. Za dialog z Afriko bi Italija potrebovala »ta pravega« Enrica Matteia, ne retorike Giorgie Meloni, ki še vedno diši po plenilskem neokolonializmu.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani