POD PREPROGO: Poskus uboja ali wrestling?

Francesco Cossiga je nekoč dejal: »Če želiš izvotliti družbene proteste, moraš infiltrirati nasilneže in potem okriviti mirne demonstrante.« V intervjuju za QN leta 2008 je pojasnil: »Treba je dovoliti opustošenje trgovin, požige avtomobilov, tuljenje rešilcev naj preglasi sirene policije ... potem bo policija na valu ljudskega konsenza lahko udarila po demonstrantih in jih poslala v bolnišnice.«

Vrh G8 leta 2001 v Genovi je bil šolski primer. Provokatorji so se pomešali med demonstrante, policija pa je udarila po slednjih. Scenarij se je ponovil v Turinu. Zaprtje centra Askatasuna in trda represija prvih protestov sta (načrtno?) dvignila napetost. Izzvali so »antagoniste«, ki so se zbirali tam. Askatasuna pa je bil tudi zavetišče za starejše, socialna menza, prostor za pošolski pouk, delavnice, kulturo, debate. Neprofiten, solidaren dom za vse, ki jih neoliberalna družba pušča ob robu. Moteč.

Turinčani so se odzvali množično, v veliki večini brez nasilja. Antagonisti ne, padli so v past. Kreteni so se šli gverilce in iskali spopad s policijo. Koristni idioti v scenariju, ki so ga napisali drugi. Čakalo jih je 1500 mož v bojni opremi, ki pa niso preprečili, da bi se provokatorji v črnih kapucah organizirano vrinili v sprevod. Jih policija in droni niso videli? Pa saj so jih vsi. Posneli so jih. Quotidiano Piemontese je objavil video trenutka, ko je v sprevod iz stranske ulice vkorakala zajetna četa v črno oblečenih. Sliši se ženski glas: »Kdo so tile? Odkod prihajajo?«

Res, kdo so tile in zakaj iščejo spopad, v katerem so vnaprej poraženi? V tem ni logike, razen če ni namen prav izzvati reakcijo in kriminalizacijo vseh demonstrantov. Če je tako, ali ni potem logično pomisliti, da vodi niti nekdo, ki to počne v korist politične oblasti? Cossiga docet.

Na spletu je na desetine videov policistov, ki s pendreki udrihajo po ljudeh že na tleh, okrvavljenih glav, podplutih obrazov. Navadnih ljudi, nasilneži so imeli čelade, ščite, maske, izzivali so in naglo bežali. Po televiziji nič od tega, en sam video o pretepu policista.

Novinarka Rita Rapisardi je bila zraven. Njeno pričevanje: gverila je bila pri koncu, glavnina nasilnih je pobegnila, ostala jih je peščica med ljudmi ujetimi med zaporama policije. Dvajset policistov je šlo v napad proti ducatu zaostalih izgrednikov. En agent je zapustil četo in se sam (!) z odpeto čelado (!), ki mu je potem odletela, brez kritja kolegov (!) podal za kakih 15 metrov mednje in s pendrekom udrihal po enem, ki je obležal. Priskočili so drugi mladi, agenta vrgli na tla. Ostalo smo videli na videu.

Je to bil poskus uboja ali ritualni biks kot pri wrestlingu, kjer nič ni tako, kot se zdi? Vsak lahko presodi. V medijih so dogajanje pogumno ocenili nekdanji šef policije Franco Gabrielli, docent na policijski akademiji gen. Umberto Rapetto in (anonimno) izkušen policist v oddaji Piazza pulita. Vsi so izpostavili nestrokovnost vodenja policije in ukrepanje, ki je namesto umirjanja zaostrovalo napetosti. Doktrina Cossiga pač.

Giorgia Meloni, ki petnajst dni ni našla poti do Niscemija, kjer je dišalo po kontestaciji, je urno prihitela na urgenco v Turin. Odkar jo malajo na cerkvene oltarje, dela čudeže. »Masakrirani« agent je v hipu oživel, da so ga še isti večer poslali domov. Prav tako kolega, ki ga je (po begu napadalcev) reševal in si prislužil vretenčno ovratnico. Oba hrusta, prava Martina Krpana, sta na urgenčni postelji ležala v policijskih škornjih. Fotka s premierko, potem pa domov.

Za vlado je ta mise en scène bila mana z neba. V hipu smo vsi pozabili na molk o zločinih ICE v ZDA in na njihov prihod v Milan. Premierka si je v zanosu dovolila še običajni napad na sodstvo. Vlada je iz predala povlekla tretji sveženj norm za javni red. Ker je s prvima dvema že postrgala dno legalnega, je tokrat šla čez rob. Le odločen poseg Kvirinala je preprečil, da bi policistom dali protiustavna pooblastila in privilegij nekaznivosti, kakršnega uživa ICE v Minneapolisu.

Se zavedamo, kaj to pomeni? Proste roke policiji so negacija temeljev pravne države in demokracije. Novi fašizem trumpovskega kova ne nosi črne srajce, a je spričo nove tehnologije nevaren kot še nikoli prej. Kako ga ustaviti? Glas NE na referendumu o reformi, ki vodi v podrejanje sodnikov politični oblasti, je lahko kamenček v kolesje distopične mašinerije.