POD PREPROGO: Vojna je odličen posel

Ubogi Donald Trump! Rad bi se izvil iz vojne proti Iranu, v katero ga je z lažnim poročilom Mosada, da je režim čisto pri koncu, povlekel Benjamin Netanjahu. Že tedne vsak dan, tudi po večkrat na dan, napoveduje dogovor, ki pa za Iran ne bo obveljal brez sočasnega konca izraelske invazije Libanona. Netanjahu pa vojne nikakor noče končati.

Trumpa vojna drago stane. Rast cene nafte zaradi zapore Hormuške ožine dviga inflacijo, šibi gospodarstvo in razburja prevarane volivce, ki so nasedli geslu »America first!«. Če vojne ne bo konec, se na novembrskih volitvah republikancem obeta polom. Ankete so zgovorne, prav tako glasovanje v predstavniškem domu, kjer so štirje republikanci, ki se jim maje stolček, skupaj z demokrati odobrili resolucijo za omejitev predsednikovih pooblastil glede vojne in odpoklic ladjevja ZDA iz Zaliva. Nič konkretnega, za zdaj. Če bo resolucijo potrdil še senat, lahko Trump postavi veto. Politični signal pa je močan.

Zato je Trump živčen. Po telefonu je Netanjahuja nadrl, da je norec in da z neodgovorno agresivnostjo ruši ugled Izraela in škodi Ameriki. Se Trump osamosvaja nadzora Izraela, ki ga mnogi pripisujejo dosjeju o pajdašenju z Jeffreyjem Epsteinom? Najbrž ne. Prepir je verjetno bolj zaigran kot resničen. Vest o njem je medijem dala Bela hiša, potrdila sta jo Trump in Netanjahu. Prvi zato, da bi se pokazal manj podrejen Izraelu, kot v resnici je, drugi zato, ker Trumpa potrebuje nič manj kot vojno in podporo skrajne desnice, ki je vsa omotična od vonja po krvi in bi Bejrut in Teheran rada videla v ruševinah kot Gazo.

Netanjahu se bo morda za zdaj nekoliko umiril, ker mu je tako velel prijatelj Trump, potem pa spet zagnal vojno na vso moč. Potrebuje jo ne samo kot ščit pred sojenjem zaradi podkupnin, ampak tudi, ker bi sicer moral izraelski javnosti povedati, zakaj je dopustil, da se je zgodil 7. oktober. Dokler traja vojna, preiskave ne bo. Zato potrebuje trajno, neskončno vojno.

Je pa še en dober razlog: trajno vojno stanje se izraelskemu gospodarstvu obrestuje. Po kratkotrajnem šoku, ki je sledil 7. oktobru, je glavni indeks borze v Tel Avivu TA-35 v dveh letih zrasel za 98 % od 1865 točk konec 2023 na lanskih 3631. Po agresiji na Iran dosega nove rekorde: v maju je dosegel najvišji vrh doslej pri 4525 točkah, v zadnjih dneh se je ustalil nad 4200 točkami.

BDP je v dveh letih zrasel s 513 na lanskih 610 milijard ameriških dolarjev. Rast poganjajo obrambni, bančni in energetski sektor. Izraelske delnice so v času genocida v Gazi močno presegle donosnost vodilnih svetovnih trgov. Kako je to mogoče, ko pa so rezervisti - več kot tretjina zaposlenih - morali zapustiti službe in iti v vojsko? Odločilna dejavnika sta dva: finančna pomoč ZDA in eksponentna rast vojaške industrije.

Na osnovi desetletnega sporazuma (do leta 2028) ZDA nudijo vsako leto Izraelu 3,8 milijarde nepovratnih dolarjev za orožje. Po 7. oktobru je Joe Biden dodelil še 14 milijard izredne pomoči, ki jo je Donald Trump nato povečal. Če dodamo še neposredne vojaške aktivnosti ZDA v bran Izraela, je vojaška pomoč v treh letih presegla 31 milijard dolarjev. V znesku niso všteti dve agresiji na Iran, junija lani in zdajšnja, komercialni posli na vojaškem (prodaja letal F-35, tankov, radarskih in raketnih sistemov) in drugih gospodarskih področjih.

Izraelska orožarska industrija prav tako ruši rekorde. Izvoz orožja je lani dosegel 19,2 milijarde dolarjev (+30 %). V petih letih se je izvoz podvojil, v desetih početveril, je sporočilo izraelsko obrambno ministrstvo. Vodilni izvozni proizvodi so bili izstrelki, rakete in sistemi zračne obrambe. Izraelsko orožje je na orožarskih sejmih pravi hit, ker je testirano na živih tarčah, v Gazi in drugod. Učinkovitost je dokazalo v praksi, ne le v teoriji. Obrambni minister Israel Katz je ponosen: »Jasna in nedvoumna vez povezuje dosežke IDF na bojiščih po vseh frontah, izjemne zmogljivosti izraelske industrije in uspeh izraelskega obrambnega izvoza po vsem svetu.«

Izrael je med največjimi svetovnimi izvozniki orožja. Kdo pa so odjemalci? Največji je Evropa, sicer tudi prvi komercialni partner Izraela in s tem aktivna podpornica genocida, ki je lani pokupila 36 odstotkov izraelskega orožja. Pa naj se čudimo, da EU, »na pravu in človekovih pravicah sloneč projekt miru in sožitja«, po treh letih še ni sprejela ene same sankcije proti Izraelu?