POD PREPROGO: ZDA se pogrezajo. Priložnost za EU?

Prejšnji teden sem pisal o pohlepu gangsterja v Beli hiši. Značajske poteze Donalda Trumpa nedvomno pogojujejo novo strategijo ZDA, je pa v celoti ne usmerjajo. Trump je spreten v poslih, ne pa v strateškem načrtovanju. Že njegov reven besedni zaklad je znak miselne omejenosti: brez besed zanje ni niti pojmov. Do neke mere je nezaveden instrument restavriranja neokonservativne politične agende, ki jo pišejo drugi.

Kdo? Mnogi so to vlogo pripisovali podpredsedniku J.D. Vanceu, ki pa je zadnji čas nekoliko mrknil. Z agresijo na Venezuelo je v ospredje stopil dolgo zapostavljeni državni sekretar Marco Rubio, ki ga je Trump izločil iz ukrajinskih in bližnjevzhodnih pogajanj, kjer je raje izrabil zvestega Stevea Witkoffa, za materialne interese Trumpovega klana pa je vselej zraven zet Jared Kushner.

Rubio pa ni povsem v sozvočju s šefom. Še vedno omenja izvažanje demokracije, nepogrešljiv pojem v neokonservativni retoriki vse do Joeja Bidna. Trump pa je demokracijo in mednarodno pravo že pohodil. Nov besednjak mu narekuje prvi svetovalec Stephen Milller, siva eminenca zunanje politike ZDA, medtem ko je gospodarski svetovalec Peter Kent Navarro navdihovalec carinskih vojn.

Kmalu po agresiji na Venezuelo je Miller osuplemu voditelju CNN tako strnil svojo vizijo: »Mednarodno pravo in dogovori sodijo v idealni svet, toda mi živimo v realnem, kjer štejejo moč, prisila, oblast. Mi imamo najmočnejšo vojsko, zato bomo mi odločali, tako v Venezueli kot drugod.« V Trumpovih grožnjah Grenlandiji, Iranu, Kubi, Kolumbiji in drugim je zaslutiti vpliv tega primitivnega načina razmišljanja. Isti primitivizem usmerja notranjo politiko z nasilno represijo drugače mislečih.

»To je znak šibkosti bolj kot moči,« meni ekonomist Richard Wolff, »simptom krize imperializma, ki ni sposoben priznati izgube dominantne vloge v svetu in se v obupu zateka v vojaško in ekonomsko prisilo.« Podobno je ravnala nacistična Nemčija, ko je po ponižujočem Versajskem miru svoje interese uveljavljala z vojaško silo in, kot danes Trump, hlastala po tujih ozemljih. Po drugi svetovni vojni so zmagovalci ustanovili Združene narode, da bi se konfliktni interesi in ambicije držav urejali po pravilih in ne s silo. ZDA se vračajo v preteklost, rušijo mednarodne organizacije, svoje interese uveljavljajo s silo. Dolgoročno so obsojeni na poraz, pred tem pa lahko povzročijo še veliko gorja.

Z druge strani se je Kitajska dokaj umirjeno odzvala na agresijo Venezuele, ki ji je prodajala 80 % svoje nafte, kar znaša desetino kitajskega uvoza goriva. Kitajska in Rusija sta se prav tako zadržano odzvali na piratski desant na pet tankerjev v mednarodnih vodah. Znak šibkosti? Ne, prej moči. Kitajci so po ugrabitvi Nicolasa Madura dali vedeti, da bodo svoje interese v Venezueli in svetu uveljavljali po pravni poti na mednarodnih razsodiščih. Ne gre samo za pregovorno potrpežljivost, ampak za daljnovidnost. V dveh pogledih.

Prvi zadeva energetsko politiko. Trump hlasta po nafti, ki pa je energija preteklosti. Kitajska še raste in potrebuje veliko energije, že deset let pa se je zavestno usmerila v obnovljive vire in pridobila tolikšno tehnološko prednost, da je že nedosegljiva celo za EU, ki je svoj zeleni preboj žrtvovala za oboroževanje.

Drugi, še pomembnejši vidik so mednarodna pravila. Kitajska se svetu ponuja kot zagovornica pravnega reda in dialoga. Tu je izziv in priložnost predvsem za Evropsko unijo. Kaj ko bi si priznali, da je s Trumpom evroatlantizma konec? Da bodočnost ni v oboroževanju, ampak v sodelovanju? V interesu EU bi bilo, da obnovi dialog z Rusijo, še bolj pa s Kitajsko in zvezo Brics, v kateri si brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva prizadeva, da bi ne bila izraz Vzhoda proti Zahodu, ampak da bi imela globalno dimenzijo.

Če kaj, lahko EU ponudi svetu svoj soft power, danes zatajeni družbeni vzorec, temelječ na pravičnosti in enakopravnosti. Dialog s svetom lahko opre na krščanski univerzalizem in celo na odnose, ki so se spletli v sicer temnem obdobju kolonializma. Ne bo lahko. ZDA nas držijo finančno, gospodarsko in politično v pesti. Danes. Toda imperij z orjaškim dolgom sloni na dolarju kot globalni plačilni valuti in se lahko v hipu zruši, čim bi se pojavil alternativen plačilni sistem.

Imperiji v zatonu se opirajo na vojaško silo, tisti v vzponu na gospodarsko rast. Kaj menite, s kom se je koristneje povezati?