POMISLEKI: Apagón, strašljiva beseda

Apagón. Električni mrk. Nekaj strašljivega, grdega, nekaj, kar ustavi svet. Apagón je trenutek, ko ugasnejo vse luči, ko je vsa dežela v popolni temi. Ko se kar naenkrat ustavi vse. Na Kubi se je to zgodilo ta ponedeljek. Trajalo je ves dan, tudi včeraj še ni bilo dosti drugače. Nobena luč ni gorela, nobena električna centrala ni delala, vsi daljnovodi so bili mrtvi. Tudi ves oblastni aparat je otrpnil, samo policija in vojska sta bili pokonci ves dan in vso noč. Bojijo se nemirov zaradi mrkov, zaradi nezadovoljstva.

Čisto pravi električni mrk, tak brez ene same lučke, se je zgodil že šestič, bil pa je najbolj pretresljiv od vseh dosedanjih. Ljudje na take pojave zdaj gledajo drugače kot prejšnje čase. Eni sicer predano, skoraj usahlo, marsikdo pa v takih pojavih že vidi tektonsko spremembo.

Kubanske oblasti so objavile, da je brez luči ostalo enajst milijonov prebivalcev. Pa to kakopak ni moglo biti res. Toliko državljanov je zadnje čase odšlo z otoka, da jih je na otoku ostalo kvečjemu osem milijonov, morda osem in pol. Odkar so severni Američani prisilili Nikaragvo, da je zaprla edino letalsko pot iz Havane brez vizumov, pritisk v Havani narašča. Vlad tudi nima več še zadnje zlate pipice, po kateri so se stekali dolarji v njeno prazno blagajno. Zadnje čase so namreč od tistih, ki so odhajali, oblastniki jemali po tri tisoč dolarjev za kratek polet od Havane do Managve. Vsak je rad plačal, samo da je odšel. Denar je tako ali tako dobil od sorodnikov iz Miamija, Kubanec doma ne zasluži dovolj niti za hrano. Hrano na Kubo z ladjami pripeljejo iz Miamija, prodajajo jo v zasebnih trgovinah, državne trgovine so prazne. Zgodbe, ki jih povedo prijatelji in nekdanji sosedi iz Havane, včasih zvenijo prav strašljivo.

Ni pa konec sveta, ker je še enkrat zmanjkalo elektrike, tudi ni konec sveta, ker skoraj vsa hrana pride iz Miamija, povedo. Prodajajo in pošiljajo jo Kubanci iz Miamija, potomci prebežnikov, kupujejo pa potomci revolucionarne elite, ki edini premorejo dovolj denarja, pa tudi vsa dovoljenja si zlahka priskrbijo.

Nekateri med mojimi nekdanjimi sosedi se zdijo skoraj optimistični, mislijo namreč, da se bo zdaj zdaj vse obrnilo. Drugi so veliko bolj realistični. Jasno jim je, da za navadno rajo ne bo dosti drugače, pa naj v oblastniški palači sedi ta ali oni iz rodbine Castro ali pa kdo od sorodnikov iz Miamija.

Čisto malo so bili navadni smrtniki vendarle presenečeni, ko so izvedeli, da se s Trumpovimi zastopniki o prihodnosti Kube pogaja ta čas najvplivnejši iz družine Castro, Raúl Guillermo Rodríguez Castro, imenovan tudi El Cangrejo, Rakovica. Tako mu pravijo zato, ker se je menda rodil s šestimi prsti, pa se mu to po operativnem posegu ne pozna več. Vsa Kuba ga na videz pozna, saj že dve desetletji sedi za svojim dedkom na vsaki prireditvi. Zdi, da je tam kot čuvaj, v resnici je najbrž predvsem zaupnik in svetovalec. Pogaja se menda z drugim Kubancem, ta se piše Marco Rubio in je pri Donaldu Trumpu za zunanjega ministra.

Dinastija Castro vsekakor še naprej vlada. Dedek Raúl je pri petindevetdesetih še vedno trdno v sedlu, problem je le, da je izginili vmesni člen, oče mladega Rakovice, divizijski general Luis Alberto Rodríguez López-Calleja. Carska rodbina Castro mu je zaupala vodenje gospodarstva, pa je pred štirimi leti nenadoma umrl. Vse, kar je kaj vrednega, je združeno v holdingu GAESA, ki sodi pod oborožene sile. Tudi turizem, pa kmetijska proizvodnja za vojsko in za turizem, pa vsa trgovina, tudi pristanišča. Tudi vse velike hotele je gradila GAESA. Zdaj je že vsem jasno, da vanje niso vlagali Španci ali Kanadčani, ampak družina Castro. Ta bi utegnila biti zanimiva in dragocena tudi za Trumpovo Ameriko.

Ta čas se navadni smrtniki na Kubi vneto pripravljajo, da bodo morda lahko kupili stanovanja, v katerih stanujejo. Revolucija jih je pred šestimi desetletji vzela lastnikom, ki so pobegnili v Miami, zdaj jih bo oblast, če bo le še imela čas, prodala stanovalcem. Nekaj denarja bi rada iztržila od njih, pa pravno bi bilo vse urejeno tako, da potomci starih lastnikov ne bi mogli iztržiti odškodnine, država pa tudi ne bo imela več stroškov z nepremičninami, ki propadajo. V Sloveniji se spomnimo tako imenovanega Jazbinškovega zakona, mlada država se je znebila stroškov, pa nekaj denarja je iztržila od državljanov, srečnih, da so postali lastniki prej družbenih stanovanj.