Prijava
Dark Theme
Trgovci z novci so tisti, ki so nam iz božičnih praznikov naredili dolge tedne trgovskih akcij. Mesta se šibijo pod težo okraskov, lučke svetijo in bliskajo na vse strani, nič ni več podobno božičnim praznikom, kakor so bili. Imeli smo Miklavža doma in dedka mraza v šoli, Božiček se v Evropi tedaj še ni prav prijel. Takega v rdečih oblačilih si je Coca-Cola omislila šele malo pred drugo vojno, z reklamnih plakatov se je potem preselil v vsakdanjost, danes se zdi, da je od zmeraj med nami. Tudi smreke in smrečice so bile samo severnjaške, potem so se počasi širile na jug in naprej, zanje je največ naredil poljski papež Wojtyla, ki jih je dal pripeljati v Rim. Smreke namesto palm in oljk.
Tako gredo stvari, smreke, pa lučke dva meseca pred prazniki, da so trgovine bolje osvetljene za prodajo stare robe. V bogatem svetu, temu vsekakor pripadamo vsi v Evropi (pa čeprav se s tem ne strinjamo, ko pogledamo v denarnico), manj premožnim ponujajo cenejšo robo za skromna darila, revežem je ob praznikih še malo teže kot sicer. Bogati gredo na počitnice v tople kraje.
Ob vseh milijonih lučk in okraskov (Ljubljana pri tem še posebej izstopa, saj se hvali, da je najlepše mesto na svetu) ob sprehodu po mestu za trenutek pozabimo, kakšen je v resnici svet. Ko prideš domov po čaši kuhanega vina, v katerem je več vode kot vina, te mediji te bombardirajo z novicami, kakor jih izbirajo in filtrirajo velike novičarske agencije. Izbrane so tako, da vsakokrat pozabijo na trpljenje milijonov kje daleč po svetu, v Afriki denimo. Ponujajo nam, kar nas neposredno zadeva. Barvajo jih po svoje.
Ta teden sta me posebej zanimali dve temi, ki sta mi blizu, ker mi je za vekomaj blizu Latinska Amerika. Zadnje čase sta v ospredju Argentina in Venezuela. Saj vem, ni nas prav veliko, ki so nam take teme blizu, pa so vseeno lahko odmevne. Zadevajo nas tudi zato, ker tam doli živijo naši rojaki, na migrantski celini odločajo migranti in njihovi potomci, ne staroselci.
V Argentini se je v nedeljo razpočil balon, ki ga je napihnil novi predsednik Javier Milei, kričav mož italijansko-hrvaških korenin. Ko so ga okronali, je nehal obljubljati Indijo Koromandijo, o kateri je govoril med kampanjo, ko je mahal z motorno žago in papeža zmerjal s komunistom. Podanikom je priznal, da jih čakajo vice, zategovanje pasu, še več pomanjkanja, v blagajni zavožene dežele ni denarja, na obzorju tudi ne. Izvoljen je bil z občutno večino, šele ob razkritju resnic se bo izkazalo, koliko je njegovih pravih privržencev, ki so pripravljeni zanj tudi malo potrpeti. Pri koritu jih zmeraj ostane samo malo.
V Venezueli se je tudi malo poleglo navdušenje nad širitvijo dežele proti vzhodu, v Esequibo, kjer so bogastva zlata, bakra, predvsem pa nafte. Za začasno pomiritev je menda največ naredil brazilski predsednik Lula, na daljši rok pa spoznanje, da je mogoče tako veliko področje (pol Italije je velik Esequibo, prebivalcev pa je tam samo peščica) zasesti samo z vojsko. Ni poti, ničesar ni, samo bogastvo pod zemljo in revščina na površju. Pa pragozd, kjer se ne more premikati noben tank, tudi letala in helikopterji nimajo kje pristati. Samodržec Maduro je še enkrat treščil ob realni svet.
Na Poljskem se ta teden začenja novo obdobje, ki tudi ni Indija Koromandija. V Ukrajini, onkraj poljske vzhodne meje, je pekel vsak dan hujši. Amerika ni več pripravljena v prazno metati milijonov in milijard, Evropa tudi nima več zalog stare krame, municije pa tudi ne proizvede dovolj za ukrajinsko bojišče. Volodimir Zelenski je šel v Buenos Aires, bil je na kronanju Javierja Mileia. Kakor da išče podporo, morda celo zatočišče za čas po koncu vladarske dobe.
Ob smrečicah na trgih po Evropi in Ameriki, ob vseh zgodbah o vladarjih, ki si nadevajo krone ali pa jih poskušajo zadržati, čisto blizu nas izginja Palestina, kakor je bila še pred nekaj meseci. Prej je izginila tista Palestina, v katero so po drugi vojni naselili judovsko državo. Za božične praznike v Jeruzalemu ne bo maš, vse je obstalo ob tragediji ljudi v Gazi. Diplomati se igrajo v New Yorku, politiki po svetu imajo vsak svojo računico, pa naj bo ob Ukrajini ali pa ob Palestini. Ni ga več, ki bi lahko z gotovostjo napovedal, kaj se nam obeta ob prihodnjem božiču.
