POMISLEKI: Chaveza so preložili v spominsko knjigo

Kako hitro se lahko spremenijo razmere, napišejo novi zakoni, izbrišejo kazni! Čez noč je Delcy Rodríguez, drobna, na prvi pogled čisto simpatična gospa srednjih let, obrnila na glavo, kar sta pred njo gradila vizionarski vojak Hugo Chavez in nespretni rokomavh Nicolas Maduro. Skoraj dobesedno čez noč. Pred parlament, ki ga vodi njen brat Jorge, po poklicu psihiater, je prinesla osnutek novega zakona o nafti, naslednji dan je zakon že veljal. Vsemogočni venezuelski samooklicani nadpredsednik iz ozadja Donald Trump je že imel pred seboj papir, ki ga je nemudoma podpisal, v naslednjem trenutku že ni bilo več ameriške blokade Venezuele. Začelo se je novo obdobje, pravijo. Prejšnje, ki je trajalo pol stoletja in še nekaj dni zraven, so potisnili v zgodovino.

Zdi se neverjetno, komaj doumljivo. Izkazalo se je, da je Delcy Rodriguez Trumpova najbolj zanesljiva sodelavka na jugu ameriške celine. Vsi prejšnji venezuelski predsedniki, začenši s Carlosom Andresom Perezom, ki je prvi nacionaliziral nafto, na koncu pa so ga v Miamiju pokopali tako rekoč kot desničarja, Chavezovega sovražnika, so bili odrinjeni v pozabo.

Po novem sme v Venezueli na sceno in na naftna polja spet vstopati zasebni kapital, domači in tuji, v Maracaibo in na polja okrog Orinoka, kjer so največje zaloge nafte na svetu, se bodo vrnile družbe iz ZDA. Jasno je kot beli dan, da jenkiji v karibskih vodah lani niso preganjali prekupčevalcev z mamili, samo obračun z Madurom so pripravljali. Z njim, ki je začel kot voznik mestnega avtobusa, po šolanju na Kubi pa zrasel v ministra in predsednika, se pač niso mogli ničesar dogovoriti.

Nekega lepega dne, morda tudi malo pozneje, bo najbrž marsikomu znano, kaj se je dogajalo v ozadju venezuelske drame pred koncem prejšnjega leta. Tudi vloga Madurove podpredsednice Delcy Rodriguez bo dobila svoje pravšnje okvire. Zaenkrat velja, da je Venezuelo vsaj na videz rešila spopada s Trumpovimi ZDA, tudi za vrnitev naftne industrije je poskrbela z novim zakonom. Državo morda res čaka nov razcvet, ampak čez noč ne bo šlo, četrt stoletja vzvratnega premikanja pač ni mogoče odpihniti. Chavez in Maduro sta bila bolj levemu delu mednarodne skupnosti, predvsem pa tistim, ki jim je prav prišla poceni ali celo zastonj venezuelska nafta, čisto simpatična samodržca, Venezuelo pa sta vendarle potisnila nekaj desetletij v preteklost.

Preprosto nista znala doumeti, da doktrina Monroe še kar naprej velja.

Kdo ve, kaj vse se bo odkrilo, ko bodo zgodovinarji brskali po zakulisjih sedanjega dogajanja. Morda tudi to, da se Delcy Rodriguez ni znašla na vrhu velikanske in bogate Venezuele po naključju, samo zato, ker so jo izbrali v Caracasu, tam jo je izglasoval parlament, ki ga vodi njen starejši brat Jorge. Marsikomu ni bilo čisto jasno, da se je s tem strinjal Donald Trump, ki je nekaj dni prej ugrabil njenega dotedanjega šefa Madura.

Venezuela je v enem samem tednu prav na hitro pozabila Huga Chaveza, njegove velike reforme in nacionalizacije. Zanimivo, skoraj prav tako na hitro je pozabila tudi gospo, ki so ji v Oslu decembra podelili Nobelovo nagrado za mir. Maria Corina Machado je svojo nagrado poklonila prijatelju Donaldu, ki ji je nemudoma pokazal, da je odpisana, podaril ji je spominsko vrečko, pri tem pa celo na glas povedal, da je Machado političarka, ki doma nima nobene podpore.

Tudi ona se bo, se zdi, nekje v Miamiju spominjala svetlih trenutkov svoje politične kariere. Priznati ji bo treba, da je znala spodbuditi Madurove nasprotnike, za kaj več od tega pa je Trump ni potreboval. Podobna usoda je pred njo doletela Juana Guaidoja, ko se je pred leti kar sam razglasil za predsednika Venezuele, nekaj časa se je šopiril naokoli, potem pa je poniknil. Tudi v Guaidojevem primeru Evropa ni doumela latinskoameriške stvarnosti.

Predvsem pa se je tudi lani še enkrat osmešila norveška komisija, ki razglaša nagrajence za mir. Alfred Nobel se je gotovo obračal v grobu že v marsikaterem od prejšnjih primerov, tokrat je pomen nagrade ocenila kar nagrajenka sama, ko jo je podarila »prijatelju Donaldu«.

Na venezuelska naftna polja se torej vrača striček Sam, potrudil se bo, da si bo opomogla Venezuela, obogatela pa predvsem ameriška naftna podjetja. Kako dolgo bo to zagotavljalo oblast Delcy Rodriguez, pa še ni jasno.