POMISLEKI: Domine padajo, negotovost vse večja

V Evropi smo spremljali cirkus v Davosu, ki je bil bolj grozljiv kakor pa smešen in zabaven. Kar težko se je bilo odločati, ali je ameriški samodržec, mogotec, ki je tudi slovenski zet, bolj zanimiv, ko pomeša Grenlandijo in Islandijo, ali bolj strah vzbujajoč, ko vsak dan drugače razloži svoje počutje, svoje načrte, ki so v resnici grožnja vsemu svetu. V nekaj besedah svojim zaveznikom iz vojaškega pakta Nato, ki so si ga izmislili prav v Washingtonu, mimogrede pove, da nič ne veljajo, samo strošek pomenijo. Res so bili na frontah v Afganistanu in Iraku, pa še kje, prave teže in vrednosti ali poguma pa ne pomenijo, jim očita oblastnik zahodnega sveta. Zvesti oprode iz poslušnih evropskih vojska mimogrede izvedo, da na bojiščih niso bili vredni tako rekoč nič.

Pretresle so nas tudi podobe dogajanja iz Minneapolisa, kjer zamaskirani specialci, pripadniki res zelo posebnih enot, kakršne si lahko izmislijo samo v ZDA, preganjajo vsakogar, ki ne prenese divjanja oboroženih hord, obračunavajo z vsemi, ki si upajo mirno protestirati. Deset krogel v glavo je dobil vojni veteran, ki je bil med drugim menda kriv, ker je nosil orožje. Očitati Američanu, da nosi orožje, je posmehovanje temeljnim vrednotam države, ki je nastala z revolverjem v roki! Tudi meni so v teksaški trgovinici, kamor sem šel pred leti kupit sončna očala, ponudili zraven še pištolo. Ena očala, ena pištola, za enako ceno, pa še popust dobite, se je dobrikala prodajalka.

Zamaskirani razbojniki, oboroženi in skrajno podivjani, menda celo amaterski, torej ne ravno izurjeni žandarji, preganjajo vse, ki se jim zdijo nebodigatreba prišleki. Pri tem mimogrede in brez slabe vesti ubijejo domačinko ali domačina, ki se ne strinjata s Trumpovo gonjo proti tujcem in jima ni vseeno, da njihova domovina tone v brezno.

Dogajanje v Minnesoti spominja na Južno Afriko v času apartheida, ki so ga beli Južnoafričani povzeli po tedanjem ameriškem odnosu do rojakov drugačne barve. Američani so jih čisto na koncu celo kritizirali in jim očitali apartheid kot nekaj tipično belsko afriškega. Pa je bil v originalu tipično severnoameriški! V Afriki se je ponekod apartheid pozneje tako rekoč logično obrnil na drugo stran, obračun vladarjev črne večine z belimi gospodarji iz prejšnjih časov ni bil nič bolj prijazen od apartheida. V Južni Rodeziji, danes se ji reče Zimbabve, so prejšnje žrtve vrnile marsikateri udarec. Zdaj je vsa država revna in zaostala.

Onkraj Atlantika pa se bistveno manj kot mi razburjajo zaradi Grenlandije in Trumpovega pomanjkljivega znanja zemljepisa, tudi novice iz Minneapolisa gredo neopazno mimo. Kadar se kdo z juga Amerike, še posebej, če je obarvan, znajde na severu, jo dobi po grbi. Če beli žandarji z napisom ICE na hrbtu ustrelijo koga od belcev, ki se ne strinjajo z dogajanjem, se ni sekirati, odvrnejo na jugu.

Pretresa pa južni del Amerike nekaj drugega. Vsi po vrsti komentirajo napetosti v Venezueli, kjer se prav gotovo še ni končalo, kar se je začelo z ugrabitvijo samodržca Madura. Slej ko prej lahko spet poči.

Še precej bolj napeto in negotovo je na Kubi, kjer se upravičeno bojijo ameriške akcije, podobne tisti v Caracasu v začetku tega leta. Kubanci, ki so v Madurovem brlogu izgubili 32 svojih specialcev, so si zadnje dni lahko ogledali televizijske posnetke iz venezuelske prestolnice, začudeni komentirajo, kako zelo dobro se jim zdi življenje Venezuelcev, kakor ga vidijo po spletu ali po televiziji. Ni jim jasno, zakaj Venezuelci niso zadovoljni, pa imajo v primerjavi s Kubanci vsega na pretek. Ne doumejo, zakaj se po 65 letih podložnosti svojim samodržcem tudi sami ne uprejo, ampak raje v pomanjkanju in nesvobodi živijo še naprej, pri tem pa vpijejo na zdravje Revoluciji in množično bežijo na tuje. Očitno se ni rodil še en Fidel Castro, premožen belec španskih korenin, otožno ugotavljajo.

Tudi v Nikaragvi vladata nemir in strah pri vladajočih sandinistih. Bojijo se, da bodo Trumpovi specialci nekega lepega dne hkrati s Havano udarili tudi po Managvi, to bi terjalo precej manj priprav kot obračun z Madurom v Caracasu. Daniel Ortega, ki te dni praznuje devetnajsto obletnico svoje zadnje vlade, pri koritu pa je od leta 1979, je vsaj toliko samodržec, kot je bil v Caracasu Nicolás Maduro, ali pa je v Havani Miguel Díaz-Canel. In skoraj toliko kot Donald Trump, ki se igra z usodo vsega sveta.