POMISLEKI: Doña Violeta ostaja izgnanka

Na pomlad leta 1979 sem se spet ustavil na domu nikaragovskega pisatelja Sergia Ramireza v San Joseju, kostariški prestolnici. Zmeraj sem se mu oglasil, ko sem potoval po Srednji Ameriki. Sergio je bil izgnanec, vrnil se je iz Nemčije, kjer je bil profesor v Heidelbergu. Te dni enkrat te pokličem, je rekel Sergio, nekaj velikega pripravljamo. Že čez nekaj dni je poklical. Pridi hitro k meni domov, je rekel vznemirjen, prvi se boš pogovarjal s člani hunte, ki bomo vodili Nikaragvo, ko pade Somoza. Skoraj stekel sem, v Sergievi dnevni sobi je sedelo pet ljudi, posebej opazna je bila visoka gospa srednjih let. Violeta je z nami, mi je vznemirjen povedal Sergio.

Pomembno je bilo, da je bila Doña Violeta z uporniki. Niso je šteli k sandinističnim poveljnikom, ki so tisto pomlad v Havani pripravljali obračun s Somozo, v Managvo so prišli, ko je Somoza padel. Tudi sama se ni čutila del gibanja, bila pa je zelo vplivna. Bila je vdova novinarja in urednika, tudi lastnika časnika La Prensa Pedra Joaquina Chamorra. Somoza ga je ubil leto prej, prav to je sprožilo ofenzivo proti diktaturi.

Od takrat je minilo precej let, Nikaragva se je po tistem srečanju v San Joséju precej spremenila, pa ne samo enkrat. Sandinisti so že julija istega leta pregnali Anastasia Somozo in prevzeli oblast. Violeta Barrios de Chamorro je ostala članica hunte, nekakšnega predsedstva Nikaragve, tudi poveljniki sandinistične fronte so imeli tedaj kolektivno vodstvo. V resnici je vsak dan bolj odločal Daniel Ortega. Najbližji je bil Fidelu Castru, ki je poslal svoje specialce, da so pomagali zasesti Managvo, pa se tega prvi trenutek ni zavedel nihče.

Dobro desetletje je že minilo od zmage sandinistov, ko so si samozavestni poveljniki upali razpisati prve volitve. Za seboj so imeli hude ure ameriške blokade, vojno proti kontrasom, Reaganove čase v Washingtonu. Daniel Ortega je izgubil.

Zmagala je Doña Violeta, norčevali so se iz nje, češ da neuka gospodinja prevzema vodenje države. Z njo je v novi vladi kot obrambni minister ostal zdaj že rajnki Umberto Ortega, Danielov brat, vojaški poveljnik sandinistov. Z bratom se nikoli več nista pomirila, srečala pa samo enkrat, na materinem pogrebu.Doña Violeta je bila prva ženska na čelu države na zahodni polobli. Marsikaj je storila za pomiritev razklanih Nikaragovcev, čudežev pa ni zmogla. Umaknila se je iz politike. Pomiriti ji je nekako uspelo svoje štiri otroke, razklane ne dvoje v nikaragovski drami, vsako nedeljo so hodili na kosilo k mami. Ena hči je bila ambasadorka, na revolucionarni strani je bil tudi sin, ki je vodil sandinistični časnik Barricada. Druga hči in najstarejši sin sta bila v opoziciji, Chamorrov časnik La Prensa je še danes največji, najvplivnejši med vsemi, Pedro Joaquin mlajši pa je izgnanec v Kostariki.

Daniel Ortega se je pozneje vsekakor vrnil na oblast, še dandanes vlada s trdo roko, nič bolj nežen ni z Nikaragovci, kakor je bil general Somoza. Ko se je lotil zadnje čistke, je obračunal tudi s Chamorrovimi, skupaj z njimi so bil žrtve premnogi stari sandinistični voditelji, ki so spregledali in niso bili tiho. Vzel jim je potne liste in državljanstvo, naložil jih je na letalo in poslal v ZDA.Nekateri so pobegnili že prej, Sergio Ramirez je dobil Cervantesovo nagrado, najvišje literarno priznanje v španskem svetu. Rešili so se, ampak zdaj so begunci, izgnanci. Tudi dva izmed Violetinih otrok sta bila žrtvi pregona, naposled se jima je pred dvema letoma v Kostariki pridružila tudi mama, takrat že hudo bolna.

Konec prejšnjega tedna je Doña Violeta preminila, stara je bila 95 let. Pokopali so jo, samo začasno, taka je bila njena zadnja želja, v kostariški prestolnici. Ko bo Nikaragva spet republika, jo bodo preselili v Managvo ali pa v mestece Rivas na jugu, kjer je bila doma, njeni so bili med največjimi živinorejci v državi.O tem, da bo Nikaragva spet republika, so sanjali in govorili tudi dolga desetletja, ko so med letoma 1937 in 1979 vladali Somozovi. Cesar Augusto Sandino, ki je dal ime sandinistom, Somoza pa ga je ubil, je takrat napisal knjigo Maldito país, Prekleta dežela. Zdaj knjige o večno prekleti deželi piše Sergio Ramirez. Prav tisti, pri katerem sem spoznal Doño Violeto in ki je uredil, da sem lahko s sandinisti vstopil v Nikaragvo, ko je divjala vojna.