Prijava
Dark Theme
Na zahodni polobli je nekaj držav, ki so velike in pomembne, njihov morebitni zlom bi utegnil zamajati širše področje, morda celo vsemogočne Združene države Amerike. Kadar se zgodijo pretresi, Washington reagira hitro in učinkovito, če ne drugega, se boji priliva novih in novih migrantov na svoji južni meji. V ta namen Američani s severa premorejo posebne mehanizme, ki jih je mogoče vključiti čez noč. Pred tremi desetletji se je zgodilo, da je tedanji predsednik Bill Clinton na vrat na nos reševal južno sosedo Mehiko, zdaj Donald Trump rešuje Argentino, ki je zanj vsaj dvojno pomembna.
Velika in vplivna država je, ki doživlja ciklične krize in vsakokrat zamaje dobršen del celine, zraven pa običajno še del Evrope, konkretno Italijo. Poleg tega se je v škripcih znašel eden izmed najbolj zanesljivih in do konca predanih podanikov sedanjega ameriškega predsednika Javier Milei, po pameti in načinih nastopanja je Trumpu najbližji na svetu.
Milei je po poreklu precej tipičen Argentinec, neposreden potomec prišlekov, napol Italijan, napol Hrvat. Izjemno uspešen kričač, tudi ekonomist, dolgoletni televizijski razlagalec ekonomskih znanosti in strokovnjak za tantrični seks, ki zna najbolje od vsega vihteti motorno žago, svoj politični simbol. Ko je prevzel oblast, je Milei uvedel revolucionarne spremembe. Vtis je bil, da državo rešuje pred posledicami zmotnih potez prejšnjih oblastnikov, ki so jo res pripeljali v brezno in tako rekoč poklonili ponorelemu kričaču v roke. Peronizem in njegove raznorodne izrastke so analitiki celo razlagali kot nekakšno levičarstvo, čeravno je peronizem izšel naravnost iz fašizma. V nekaj desetletjih po zadnji vojaški diktaturi so nekoč najbogatejšo državo ameriškega latinskega juga potisnili v blato in v brezno. Tragično je, da se je na vrh povzpel nekdo, ki je od peronističnih hord še hujši. Skrajno nepredvidljiv, zaletav, do konca nenačelen in velikokrat tudi nerazsoden. Verna podoba sedanjega ameriškega predsednika Trumpa je, zato je vreden pozornosti, ki mu jo namenja Bela hiša. Trump je Mileia pred dnevi imenoval »velik prijatelj, borec in zmagovalec«.
Vse skupaj se je zgodilo precej na hitro, v enem samem tednu, celo malo hitreje. Prejšnji teden, v torek, je Javier Milei prihitel na zasedanje generalne skupščine Združenih narodov v New York. Tam sta se srečala s Trumpom, mimogrede sta si bila edina, da je treba rešiti Argentino pred finančnim potopom, Trumpovega vojaka Mileia pa pred izgubo oblasti, kar bi bilo neprijetno in morda celo globalno nevarno tudi za Trumpa.
Donald Trump je nemudoma vključil mehanizem za reševanje, njegov finančni minister Scott Bessent pa je imel že pripravljene vse papirje. V njih ni nobene podrobnosti, o tem se bodo dogovorili naknadno, pa hkrati vse, kar potrebuje Argentina, da Milei lahko preživi. Kolikor je mogoče razumeti iz Bessentovih bolj načelnih kot konkretnih besed, bodo Združene države Amerike kupile argentinske obveznice, pa tudi argentinske javne dolgove, dodajajo dvajset milijard dolarjev kreditne linije. Skratka, Argentina naj bi bila rešena vseh najhujših težav, vsaj za nekaj časa. Do naslednje krize, ko jo bo morda reševal kdo od naslednjih ameriških predsednikov, takrat skoraj gotovo v Buenos Airesu ne bo več na vrhu Javier Milei.
Projekt že deluje, ima pa najbrž celo vrsto skritih mehanizmov. V njem se prav gotovo skriva tudi ameriški poskus izriniti Kitajsko, ki je zdaj prvi argentinski gospodarski partner. ZDA, ki so imele v času hladne vojne Latinsko Ameriko za svoj fevd, rekli so mu »notranje dvorišče«, se precej dolgo po padcu berlinskega zidu niso posebej menile za južne sosede, mar sta jim bili samo dve, Mehika in Kanada, ki so ju navezali nase z gospodarskim sporazumom in si s tem razširili svoje tržišče.
Prav Mehika je bila tista, ki je bila pred tremi desetletji prva deležna pomoči mehanizma, ki zdaj pomaga Argentini. »Efekt tekila« so tedaj rekli mehiškemu nenadnemu finančnemu in monetarnemu zlomu. V zelo kratkem času, tako rekoč čez noč, je mehiški peso strmoglavil za 60 odstotkov, tuji kapital je čez noč zbežal iz Mehike. Bill Clinton je kupil mehiški javni dolg, pokupil obveznice v dolarjih, če tega na bi storil, bi pljusknilo čez mejo na milijone Mehičanov. Tudi Mehika je takrat dobila 20 milijard dolarjev kredita.
