Prijava
Dark Theme
Novice po spletu letijo na vse strani, ne moremo se pritoževati, da jih ni, čeravno nismo zmeraj prepričani, da povedo vso resnico ... Celo o Kubi, ki je bila desetletja zaprta za svojimi zidovi molka, tišine, strahu pred posledicami besed, je zdaj mogoče izvedeti marsikaj. Tudi dopisniki od tam, ki so zmeraj trepetali pred oblastmi in prisluškovanji, vsak teden posebej so se bali izgona, si zdaj že upajo marsikaj napisati. Oblastem je jasno, da svetovni splet pove vse in še več, ob skoraj objektivni resnici tudi premnoge balončke.
Odkar se ves svet podira in se temu ne more izogniti niti havanska palača Revolucije, ki je nekakšen božanski stvor in je po prepričanju rodbine Castro nič ne more uničiti, si Kubanci povečini že upajo govoriti po telefonu in po vesoljnem spletu kaj sporočiti. Pri nas doma sicer imamo utrjene navade, da prijateljev, znancev in sosedov v Havano ne kličemo za vsako malenkost. Ne bi jim radi škodili, pokličemo jih, kadar je napeto in negotovo, kakor je zdaj.
Dolga leta si Kubanci sploh niso upali govoriti. Razen poklicnih politikov in provokatorjev, ki jih je kar mrgolelo, če si se kje pojavil kot novinar, ljudje niso izražali svojih mnenj. Slovenski novinarski kolega je bil pred nekaj leti neskončno zadovoljen, ko je odkril, da je vendarle mogoče najti koga, ki te popelje morda celo k opozicijskim ljudem. Pozabil je na Fidelovo staro, sila ponosno izrečeno krilatico, da na Kubi ni nasprotnikov revolucije. Vsi nasprotniki so na Floridi onkraj morja ali pa v zaporu. Izgnali so ga še isto popoldne, niti centra Havane ni videl.
V sedem celofanov so kubanski prijatelji zavili, kar se jim je zdelo, da je vredno besed. Prijatelj, ki je res veliko vedel, saj je imel dolgo pomemben položaj v revolucionarnih strukturah, je z obema rokama pomenljivo pokazal na strop in s tem namignil, da je vsa naša hiša ozvočena. Potem si je zaželel, da bi se malo družil s kužki na vrtu in dvorišču, šele tam si je upal govoriti. Drugi so kaj povedali, če smo se sprehodili po široki, za snemanje zvoka težko obvladljivi Peti aveniji.
Te dni pa smo vendarle poklicali stare prijatelje, sosede, pa že zdavnaj odrasle sošolce naših otrok. Zanimalo nas je, kako so, ali imajo hrano, elektriko in plin. Ob novicah o tem, kako je kaj kdo v družini, ali so zdravi, povedo tudi kaj res zanimivega za širni svet. Dobro smo, elektrika pride vsak dan po malem, povedo, jasno ti je, elektrike v glavnem ni. Hrano tudi najdemo, čeravno ne v izobilju, pa še draga je, kadar jo najdeš, dodajo. Izveš, da hrane pravzaprav ni dovolj, draga pa je zato, ker jo dobiš samo za ameriške zelence. Z bencinom je malo teže, dodajo, gremo pa peš ali s kolesom.
Čisto malo je tudi napeto, saj veš, tole z Venezuelo in Trumpom ni hec, povedo. Pokopavamo tiste naše iz Venezuele, junaki so, slavimo jih. Dvaintrideset so jih pripeljali iz Caracasa zadnje dni, Američani so jih v žarah dovolili odpeljati domov.
Tudi pobili so jih Američani, neusmiljeno so do zadnjega potolkli vse, ki so čuvali Madura. Nihče pa ničesar ne pove o tisočih, ki so četrt stoletja in vse doslej čuvali režim v Caracasu. Ves varnostni in obrambni sistem je bil na njihovih plečih. Tako so plačevali nafto, ki je je bilo vseeno vsako leto manj, zdaj pa je ni več. Tudi Rusom so nekoč plačevali tako, da so se borili v Angoli in na drugih bojiščih, še danes ni znano, koliko jih je ostalo v Afriki in Srednji Ameriki, skrbno so skrivali vsako številko.
Danes so na Kubi spet reaktivirali milice, je v pisemcu zapisala prijateljica naše hčere. Ljudi spodbujajo k budnosti, pomislim, vsakokrat jim pride prav vsak zunanji pritisk. Iz drugih virov izvem, da Castrovi morda pripravljajo zamenjavo na vrhu, vnuka ene izmed sester Castro imajo menda že pripravljenega za prevzem oblasti, zdaj je minister in se ne piše Castro.
Že nekaj časa zaman kličemo in iščemo našo gospodinjo Dulce. Dolga leta smo jo obiskovali, skrbeli smo za njeno družino še dolga leta potem, ko smo že odšli od tam. Morda je pa tudi ona odšla na Florido, pa si tega ni upala sporočiti, pomislimo. Tudi njeni sosedi se ne oglašajo na telefon. Saj, morda so pa odšli kar vsi skupaj ... V državi je menda samo še osem milijonov in pol prebivalcev. Bojimo se za stare prijatelje in sosede, ne privoščimo jim ne Trumpove samopašnosti, pa tudi ne pomanjkanja in samopašnosti domačih samodržcev.
