POMISLEKI: Malo nas vlečejo na desno, malo v brezno

Tudi volitve enkrat minejo. Parlamentarne, evropske, občinske, katere koli že. Tudi volitve v kakšnem priljubljenem društvu, gasilskem denimo. Gasilci so v naših krajih najbolj resna in tudi daleč najbolj spoštovana združenja občanov. Tudi najbolj množična. Najbolj jim zaupamo. V resnici bi morali v Sloveniji vladati gasilci. Prostovoljni gasilci, poklicni naj jim pa pomagajo. O tem predlogu bi veljalo zelo resno razmisliti. In kakopak pretehtati, ali ne bi taka sprememba spridila tudi gasilcev.

Kot vsi drugi v Evropi smo zadnji konec tedna tudi mi v Sloveniji preživeli še ene volitve. Ne poznamo jih še zelo dolgo, ne znajdemo se še prav dobro. Minile so, njihov duh pa je še čutiti. Ko pravim duh, mislim tudi na vonj, na dišeče rožice, ki jih vonjajo zmagovalci, pa tudi na smrad, ki ostane v zraku, ko se poleže bobnenje govorov, pa puhlice v analizah politikov, ki skoraj vsi hkrati, pa tudi vsakokrat posebej ugotavljajo, da so zmagali. Izidi so tokrat obrnjeni čisto na drugo stran kot predlani. Takrat je ena stran ugotavljala, kako druga, nasprotna, še ni doživela hujšega poraza, zdaj enake sklepe oznanjajo oni drugi, ki so bili tepeni predlanskim.

Malo cinično mi zvenijo moje lastne besede, to ni premišljeno nalašč, je pa gotovo iz srca. Čez kakšen teden bomo na vse skupaj že gledali z razdalje, ki je potrebna za razumevanje nerazumljivega in včasih tudi nerazumnega. Ta trenutek lahko ugotavljamo, da imamo, kar smo si izvolili.

Vsakokrat posebej se zazibamo, enkrat na eno, drugič na drugo stran. Tudi zadnjo nedeljo smo. Pred dvema letoma se je na velikem kupu sredi dvorišča šopiril en petelin, zdaj kikirika drugi. Spremo se pa tako ali tako ob vsaki malenkosti, vsem o vseh pride na pamet vse najslabše. Pa nas vseh skupaj ni več kot za eno malo večjo občino v kateri od velikih prestolnic.

Bolj kot to, da ne zaznamo svojih realnih dimenzij, pravo veljavo pa si zagotovimo šele ob pametnem umeščanju v prostor in čas, nas lahko skrbi, ker nam v resnici Evrope ni prav dosti mar, pa smo se odločali, kdo nas bo zastopal v Evropi in skrbel, da bodo tudi naši interesi navzoči. Izvoljenci ljudstev vseh članic EU pač odločajo o zakonih, ki veljajo tudi za nas in so temelj tako rekoč vseh naših zakonov, pa naj se tega zavedamo ali ne. Udeležba na evropskih volitvah je bila pri nas tudi tokrat nizka, pa čeprav višja kot kdaji prej.

Bil sem, čisto na kratko, takoj po volitvah, ko smo po vsej Evropi čakali, da bodo svoje volilne lističe oddali tudi na Apeninskem polotoku, na srečanju ožjega kroga privržencev enega izmed kandidatov. Privoščil bi mu, da se zrine v Bruselj, pa mu tokrat ni uspelo. Bilo je sicer čisto prijetno tistih nekaj minut, saj srečaš ljudi, ki jih sicer nimaš kje srečati, po drugi strani je tudi skoraj pretresljivo. Sprašujem se, kako je šele pri zmagovalcih, ko že pri poražencih v zraku kar poka od pomembnosti, ego pri egu, eden je bolj poln samega sebe od drugega. Saj, pomislim, morda pa drugi in drugačni sploh ne gredo v politiko, niti blizu politikom.

Tisti, ki so pri nas zmagoslavno mahali z zastavami pred dvema letoma, ker so na volitvah našeškali one druge, so malo zmedeni. Na misel jim ne pride, da bi pred nami volivci priznali, da so bili to nedeljo tepeni. In oni drugi, ki so se do prejšnjega tedna cmerili, da jih večina v parlamentu vsakokrat posebej preglasi, so kakopak na svoj tedanji poraz pozabili. Zdaj so zmagovalci, najraje bi sprožili tudi parlamentarne volitve. Zgodovina se še enkrat začenja znova, o njej odloča zadnje glasovanje nas navadnih volivcev, ki volitve jemljemo zares. Prav mi smo tudi čisto zares vsega krivi. Pravzaprav zaslužni za tiste, ki so zmagali, pa krivi za tiste, ki so jo dobili po grbi.

Ker smo še vedno v mislih pri volitvah, ki se jih po dobrih treh desetletjih še nismo prav navadili, še ne utegnemo razmišljati, da smo res del združene Evrope. V Bruselj pošiljamo zmagovalce nedeljskega glasovanja. Tam so skrbi bolj resne, tudi bolj zares jih je jemati. Veliki nas vlečejo malo na desno, malo v brezno, majhni ne vplivamo veliko.

Čisto prave skrbi pa se začnejo ob misli, da nam morda grozi vojna, če se bodo naši izvoljenci odločali napak. Čisto prava poguba, kakor se je spomnijo samo še tisti, ki so doživeli prejšnjo svetovno morijo ...