Prijava
Dark Theme
Pogledi na migracije in migrante se popolnoma spremenijo, ko nismo več mi tisti, ki iščejo zavetje in kruh, ampak tuji ljudje prihajajo v naše kraje, čez naša dvorišča, v naše domove. Mi, ki smo nekoč odhajali, ker smo bili revni in ogroženi, težko razumemo, da nas navsezadnje lahko nekdo, ki je prišlek, tudi ogrozi, morda celo izrine iz naše prijetne cone udobja.
Američani, ki so razen redkih staroselcev vsi po vrsti prišleki, potomci migrantov in zavojevalcev, so na meji ob reki Rio Grande zgradili visoke ograje, ki naj preprečijo prihod na svoje ozemlje revežem z juga, iz Srednje in Južne Amerike. V velikem številu prihajajo, iz Gvatemale, Hondurasa, Nikaragve, zadnje čase jih je največ s Kube. Cele družine se prebijajo proti severu. Gvatemalci poskušajo uiti revščini in nasilju, podobno je z ljudmi iz Hondurasa ali Nikaragve. Kubance lastna vlada spušča čez Nikaragvo v beli svet, kamorkoli, samo da nimajo sitnosti z nezadovoljnimi državljani. Tudi po balkanski poti so Kubanci že med najbolj številnimi, v Evropo jih spuščajo predvsem Srbi.
Nekoč so bili na meji ob reki Rio Grande na prvem mestu Mehičani, zdaj je tudi Mehika prizadeta, ker tisoči korakajo skozi vasi in mesta. Mehika je gospodarsko del Severne Amerike, zdaj izdela toliko evropskih in ameriških artiklov, da je vse manj ljudi, ki iščejo pot na sever. Evropske in ameriške avtomobile izdelujejo v mehiških tovarnah, delovna sila je za Nemce in Američane tam poceni.
Mehika ima drugačne grozljive probleme, ni ji treba izvažati delovne sile, izvaža pa mamila, to počne skupaj z Američani s severa. Mehiki bolj kot lastne vlade vladajo karteli, ki so prave vojske. Bandam in kartelom prodajajo najboljše, najbolj moderno in nevarno orožje kar sami Američani s severa. Mamila so namenjena severnemu trgu.
Delček meje med Mehiko in ZDA je vendar še vedno odprt. Ni zidov in ograd tam, kjer Američani vsako leto potrebujejo na tisoče delavcev na plantažah bogate Kalifornije. Za poceni delavce mora biti pot odprta, tudi za konec sezone mora biti dovolj široka, da delavce spet naženejo nazaj na jug. Podobne so zgodbe z italijanskega juga, tudi tam potrebujejo delavce med sezono, ob koncu so odveč.
Zahodno poloblo in njene migracije si vsekakor laže razložimo kot svojo evropsko stvarnost. Reveži z ameriškega juga ne hodijo čez naša dvorišča, kakor čez Rigonce ob hrvaški meji korakajo reveži z Jutrovega ali iz Afrike. Dvesto duš šteje slovenska vas tik ob hrvaški meji, samo letos je šlo skoznjo že 24 tisoč prebežnikov. Hrvaška policija jim menda pomaga, da hitreje pridejo do naše meje. Bolj proti jugu tudi prihajajo po cesti in čez mostove, odkorakajo do italijanske meje, čez Italijo na sever.
Čez Rio Grande poskušajo žive preplavati cele družine, po balkanski poti na našo mejo prihajajo mladi moški, ob pogledu nanje nehote pomisliš, da jutri lahko postanejo vojaki, borci že katerih interesov. Strahovi nas mimogrede zgrabijo za golšo, ko na posnetkih opazujemo mladce, ki samozavestni korakajo skozi Rigonce. Še veliko več kot po balkanski poti v Evropo pride prebežnikov z juga čez Sredozemlje. Iz Tunizije na Lampeduso, od tam na Sicilijo, potem drugam.
Američani so si pred davnimi leti omislili otok Ellis v zalivu tik pred New Yorkom, tam so zbirali vse prišleke, jih pregledali, popisali, pošiljali naprej v kraje, kjer so potrebovali delovno silo. V Evropi ni nobenega centra, tudi nobenega trdnega dogovora ni, ki bi ščitil države članice Evropske unije in hkrati poskrbel za shirane, obubožane prišleke, ki pri nas iščejo zavetje.
Italija ostaja sama, ko na njene obale prihrumijo tisoči. Zanje je Indija Koromandija nekje v Nemčiji ali na Švedskem. Nemci se mimogrede odrečejo evropskim dogovorom o sprejemanju prišlekov. Avstrijci že osem let zapirajo mejo proti Sloveniji, Italijani jo tudi utegnejo kmalu zapreti pred pribežniki z balkanske poti, potem bo Slovenija zaprt žep. Razumevanja za reveže in ogrožene z vojnih področij je hitro konec, ko sami postanemo žrtve vedno večjih prilivov migrantov.
Da smo staroselce na zahodni polobli nekoč odrivali v gete, otrokom jemali jezik in kulturo v Kanadi, denimo, pa vseeno ne priznamo. Navsezadnje smo bili tudi Slovenci pred stoletjem za Italijane kot Indijanci v Kanadi.
