POMISLEKI: Obletnice spet obujajo nasilje

Toliko nasilja je po svetu, da Balkan že spet ostaja v senci, čeravno je leto obletnic, ki obujajo spomine in kličejo k ponavljanju nasilja. V Srebrenici so se nedavno tega spominjali obletnice pokola Muslimanov, več kot osem tisoč so jih pobili Srbi v času zadnje izmed premnogih balkanskih vojn. V Sinju na Hrvaškem se prav danes ponosno spominjajo ofenzive, ki so ji rekli Nevihta. V vsega nekaj urah je osvobodila tisti del hrvaškega ozemlja, ki so si ga prej, v začetku vojne, ki je označila smrt Jugoslavije, vzeli srbski Krajišniki. Svojo državno entiteto so si omislili, Srbska krajina je bila sicer kratkega daha, sprožila pa je veliko nasilja. Srbi so izgnali hrvaško prebivalstvo in naredili tisti konec sveta za kratek čas etnično čisto srbski. Nekdanjo srbsko krajino je potem Nevihta očistila srbskega življa. Dvesto tisoč Srbov je pobegnilo čez Savo in Donavo, prebegnili so v Srbijo, več sto je bilo pobitih. Hrvaška in Srbija druga drugo še dandanes obtožujeta za genocid. Kmalu po Nevihti sem se peljal čez Liko v Dalmacijo, ruševine so bile tam, kjer so bile prej vasi, Srbi so rušili hrvaške, Hrvati pa srbske vasi. Kako je zdaj, ne vem, prav nič me ne vleče v tiste kraje.

V tistem koncu Hrvaške, ki so ga pred tremi desetletji osvobodili med vojaško akcijo Nevihta, ta teden praznujejo. Dolge kolone avtomobilov stojijo po cestah, nikamor se ne premaknejo, ker se preprosto ni mogoče nikamor premakniti. Kljub pravim vremenskim nevihtam se je v Sinju zbralo sto petdeset tisoč najbolj vnetih slavilcev zgodovinske zmage. Prišli so poslušat svojega idola, domoljuba in zagovornika najvišjih vrednot hrvaške tradicije Marka Perkovića, ki mu pravijo Thompson. Sinjsko alko, staro srednjeveško konjeniško prireditev, so zaradi slabega vremena preložili na prihodnji teden, Thompsonovega koncerta pa ne. Thompsona pač ne odpovedo, pa če bi ušpičene prekle padale z neba. Na vsak nastop političnega skrajneža prihajajo mladci v črnih majicah. Nedavno je bilo na zagrebškem hipodromu, med obiskovalci je bilo več tisoč slovenskih.

V srbskem delu ne zelo oddaljene Bosne in Hercegovine se prav te dni vneto ukvarjajo s svojim največjim junakom, tudi po rasti najvišjim Miloradom Dodikom, predsednikom Republike srbske. Ne prizna sodišč in mednarodnih instanc, čeprav je bil obsojen zaradi nečednih poslov, hodi naokoli in se šopiri. Podpira ga država Srbija, navsezadnje v zasebnem življenju živi na gosposkem Dedinju sredi Beograda in ne v svoji rodni Banja Luki.

Dodik je nekakšen simbol. Prav pride predvsem srbskim vladarjem, ki se bojijo, da bi se študentsko gibanje prelevilo v politično silo. Prav pride tudi premnogim poslovnežem od drugod, ki imajo v Banja Luki svoje pribežališče za balkanske posle in za skrivanje denarja pred evropskimi pravili. Tudi madžarski premier Viktor Orbán je na Dodikovi strani. Pravijo, da tudi marsikatera slovenska denarna sled vodi naravnost v Republiko srbsko. Nekaj takega je kot Švica ali Luksemburg ali pa karibske državice, kjer se zbira in plemeniti evropski kapital. Dodik je bil obsojen, tudi tiralice so bile razpisane, pa se prosto sprehaja naokoli, nihče ga ne aretira.

Tudi pri nas na Slovenskem je Balkan te dni ostal odrinjen v senci, preglasil ga je nacionalistično zaplankani pomožni sodnik na nogometni tekmi na Koroškem. Cepec, ki ga sedanje stanje duha na svetu in na Koroškem nespametno peha v neumnosti brez meja. Od slovenskega trenerja Slovenskega atletskega kluba je v nedeljo terjal, naj s slovenskimi nogometaši na slovenskem igrišču govori nemško. Zgodilo se je komaj nekaj dni potem, ko so temu nogometnemu sodniku podobni žandarji blizu meje s Slovenijo po povelju nadrejenih, se pravi po volji politikov, divjali po slovenskem muzeju spomina na esesovski obračun s Slovenci med drugo vojno.

Srhljivo je, da se kaj takega lahko zgodi sredi Evropske unije v obdobju, ko imajo politiki polna usta besed o zglednem sodelovanju. Navsezadnje se vse to dogaja v letu, ko je na bližnjem Štajerskem sredi Evropske unije za deželno himno obveljala pesem, ki mejo avstrijske Štajerske postavlja na Savo, kar pomeni, da jaz, ki pišem v Črnučah, po štajersko pravzaprav pišem na Štajerskem, v Avstriji. Tudi prej omenjeni madžarski Orbán rad pokaže stare zemljevide, na katerih je naše Prekmurje narisano na madžarski strani ...