POMISLEKI: Prevost raste s Trumpom

Poldrugo desetletje, pa še leto zraven sem kot rimski dopisnik vsak dan spremljal dogajanje za vatikanskim obzidjem. Poljskega papeža Wojtylo sem spremljal že prej, od januarja 1979, takrat sem bil dopisnik iz Mehike. Nič nenavadnega torej ni, da me še zmeraj zanima dogajanje za obzidjem, ki je svet zase, poln skrivnostnih zgodb, ki jih vsaka cerkvena oblastna garnitura znova naredi še malo bolj skrivnostne. Od prelatov so se stoletja o spretnosti vladanja, obvladovanju množic učili tudi politiki, najprej italijanski, potem še vsi drugi. Še posebej veliko so se od njih naučili slovenski politiki, že veliko pred obstojem slovenske države so obvladali marsikaj.

Včeraj je minilo leto, odkar je umrl papež Frančišek, posebej zanimiva osebnost papeškega kraljestva. Bil je Italijan, špansko se je naučil šele, ko so ga poslali v šolo. Rodil se je v Argentini, vladal v Rimu, pokopan je pri Mariji Snežni, torej ne v baziliki svetega Petra kakor večina papežev zadnjih stoletij. Katoliško občestvo ga je imelo rado, romarji so radi prihajali na trg pred Petrovo baziliko, rimska občina je veliko zaslužila na njegov račun.

V rimski kuriji so bila glede njega mnenja zelo deljena. Marsikomu v talarju je šlo strahotno na živce, ker se je lotil reformiranja zakrnele strukture, še huje se jim je zdelo, da je posegel v globine skrivnosti palač za obzidjem, tako globoko ni segel nihče pred njim. Najbolj pohlepni del cerkvenih sovladarjev ga je zato zasovražil.

Še malo bolj jih je zmotilo, ko se je odločno kot nihče pred njim lotil pedofilije. Sprva plaho, ne zares odločno, po obisku v Čilu, kjer je nekoč študiral, pa prav revolucionarno. V šoli, kjer so ga naredili za duhovnika, je odkril, da se je pedofilska kuga zalezla v vse pore, udaril je po mizi, od tedaj se je kurijskim veljakom še bolj zameril.

Obojega, korupcije in pedofilije, se je pred Bergogliom dokaj plaho lotil papež Ratzinger, svoj pogum je plačal tako, da je bil prisiljen odstopiti, prvi v sodobni zgodovini. Pojasnjevali so, da zaradi starosti in bolezni, da to ni bilo res, je dokazal z dolgim življenjem zaslužnega, bivšega papeža.

Papež Frančišek se je poslovil pred letom, pa se danes zdi, da je bilo že davno tega. Že dolgo ga ni več na sceni, trudijo se, da ga ne omenjajo preveč. Nič ni slišati zahtev, naj ga naredijo za svetnika, kakor je bilo, ko je odšel poljski papež. Vsako papeško obdobje je konec prejšnjega in začetek novega, prihodnjega. Navsezadnje v civilnem svetu ni nič drugače, le malo bolj pregledno je, ko predsednike in premierje volijo navadni smrtniki, ne zgolj izbranci v škrlatnih oblačilih in s kardinalskimi bireti na glavah.

Že leto dni bo minilo v začetku maja, odkar v Vatikanu vlada papež Prevost, Američan mešanih priseljenskih korenin, ki je sicer rastel v Chicagu, kot duhovnik pa odrastel v Peruju. Med staroselci, pravzaprav neposrednimi žrtvami severnoameriškega gospodovanja vsej zahodni polobli. To bo morda temeljni razlog, da ni počepnil, ko se ga je lotil vsemogočni Donald Trump, prav tisti, o katerem smo se v naših krajih nekoč hvalili, da je slovenski zet.

Leon XIV. je, če prav premislimo, že čisto od začetka svojega pontifikata govoril o miru, pa se je sprva zdelo, da bolj iz teoloških razlogov. Ko je mir poudaril ob Trumpovih ofenzivah po svetu, najprej v Karibih, potem na Jutrovem, je vrhovni poglavar katoliškega sveta postal moteč element za vsemogočnega in oholega ameriškega predsednika.

Trump se je odločil podrediti ves svet, še posebej pa Evropo, od koder izhaja. Udaril je po Prevostu, kakor da je njegov podrejeni državljan. Papež Leon, ki je bil doslej zadržan, tih in za svet zunaj cerkve komaj opazen, se je v istem hipu spremenil v junaka množic, ki jim je šel Trump že prej na jetra. Ko je rekel, da se ne bo pogovarjal s Trumpom, ko vendar v Afriki širi evangelij, je Prevost nehal biti skromni božji služabnik, kakor se je vrhovni poglavar katolikov poskusil cerkvenemu občestvu predstavljati prej.

Ko mu je oholo očital, da niti papež ne bi bil, če Trump ne bi bil predsednik ZDA, se je vsemogočni predsednik zameril šestdesetim milijonom ameriških katolikov. Vsem potomcem Ircev, Poljakov, Italijanov, pa tudi drugim, tudi nekaj Slovencev je zraven, ki so doslej podpirali skrajno konservativnega republikanskega šefa, zdaj pa se mu utegnejo maščevati na jesenskih vmesnih volitvah.