POMISLEKI: Teologija osvoboditve ni več bavbav

Nekaterih doživetij preprosto ni mogoče pozabiti. Oscar Arnulfo Romero, tiste čase nadvse priljubljen nadškof v San Salvadorju, mi je v začetku leta 1979 razočaran nad novim papežem, ki so ga v Evropi kovali v zvezde, resignirano omenil, da »tale Poljak pa res ničesar ne razume«. Tisti Poljak je bil Karol Wojtyła, papež Janez Pavel II., sestala sta se v Mehiki in se sporekla, preden bi se lahko v miru o čemerkoli dogovorila. Oskarja so pozneje v San Salvadorju skrajneži ustrelili na oltarju kar med mašo. Papež, ki ni razumel, kar mu je pripovedoval nadškof, pa je ostal papež do konca svojega dolgega mandata, enega najdaljših v zgodovini ustanove, ki jo je vodil. Oskar je bil za dolgo let vržen v temnico pozabe, šele papež Frančišek ga je vrnil na oltar in ga naredil za svetnika. Zdaj sta svetnika oba, Wojtyła in Romero.

Kadarkoli se mi zgodi, da pišem o Latinski Ameriki in o katoliški cerkvi, ki je nekoč pomenila konstituens od Španije in cerkve zavojevane Latinske Amerike, se mi pred očmi samodejno prikaže Oskar, ki sem ga res spoštoval. Skrbel je zame, ko sem se kot novinar klatil po njegovi deželi, njegovi najbližji sodelavci so pazili, da me ni vzela noč. Po Oskarjevi tragični smrti na oltarju nisem mogel več v njegovo domovino z letalom in s potnim listom, samo na skrivaj, čez Honduras in potem peš čez hribe.

Te dni je Latinska Amerika s svojo katoliško cerkvijo, ki že nekaj časa ni več prevladujoča religija na celini, spet v središču pozornosti. Papež Leon se je odpravil tja, šele ob njegovem prihodu smo se spomnili, da je rimska centrala na tisti konec sveta pozabila po sila odmevnih turnejah poljskega papeža.

Po dolgem in počez jo je prepotoval Karol Wojtyła, razvnemal je množice, šele pozneje smo opazili, da jih je v resnici razdvajal, reveže je odganjal. Spopadel se je s teologijo osvoboditve, razglasil jo je za levičarsko, tako rekoč sovražno, zato jo je preprosto prepovedal. Trdno ga je podpiral kardinal Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt.

Papež Bergoglio, tako priljubljen po svetu, pa tako osovražen med prelati za vatikanskim obzidjem, svoje argentinske domovine ni nikoli obiskal, čeravno je bil v soseščini. Pravi razlogi za to bodo jasni šele nekoč v prihodnosti.

Ko je te dni prihajal tja dol, v Urugvaj, Argentino in Peru papež Prevost, so nas razmišljanja dandanašnjih zapisovalcev dogajanja spomnili, da je bil Wojtyła pravzaprav zadnji, ki se je zares ukvarjal z jugom ameriške celine. V Urugvaju, ki velja za najbolj laično državo tistega konca sveta (tako nekako, kakor Francija v Evropi), po Wojtyłi ni bilo nikogar več iz papeške palače v Rimu. Ne Ratzingerja in ne Bergoglia. Kar je še malo bolj začudenja vredno - tudi v Argentini je bil zadnji Wojtyła v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Štiri desetletja se nihče ni spomnil, da je prav Latinska Amerika veljala za najbolj katoliško izmed vseh celin.

V Peru se je po Wojtyłi enkrat odpravil samo Frančišek, leta 2018 je bil v deželi, kjer se je porodila zamisel o teologiji osvoboditve. Gustavo Gutiérrez Merino je bil ne tako davno preminuli perujski teolog, ki je napisal knjigo o bedi in trpljenju latinskoameriških ljudi. Postavil je na noge gibanje, ki je zajelo vso celino, končalo pa na grmadi, ki jo je zakuril kardinal Ratzinger. Leta 1984 je zapisal, da je teologija osvoboditve prežeta z marksizmom.

V štirih desetletjih se je marsikaj spremenilo. Papeži niso več hodili tja dol kot svojčas Wojtyła, severnih Američanov jug ni več zanimal kot nekoč, ukvarjali so se z Jutrovim. Šele Donald Trump se je vrnil k Monroejevi doktrini in se lotil zavzemanja Latinske Amerike skoraj tako udarno in grobo kot nekoč Španci. Dosegel je, da si je skrajna desnica priborila zmage na volitvah skoraj povsod, samo v Braziliji mu je spodletelo. Kubo je skoraj izstradal.

Kdo ve, kako bi se obračalo v tistih deželah tam doli, če za papeža ne bi izvolili Roberta Prevosta, severnega Američana, ki je kot duhovnik v Peruju postal človek Latinske Amerike. Ni počepnil, ko se ga je lotil Trump, tudi med obiskom v Argentini je opomnil tamkajšnjega Trumpu poslušnega čudaka z motorno žago, da je gospodarstvo namenjeno ljudem, ne obratno.

Marsikaj iz besednjaka teologije osvoboditve je slutiti v nastopih Leona XIV. Ker pa je hladna vojna mimo, teologija osvoboditve ni več noben bavbav, razen če jo razlaga kakšen slovenski teolog.