Prijava
Dark Theme
Ves čas, vsak dan posebej, noč in dan, govorimo in pišemo o Iranu, ki ga je ameriški mogotec Trump zasul z raketami in se z raketami tja vrača vsak trenutek, ko mu je tako prav. Pa o Izraelu, ki odloča o stanju duha v ZDA, navsezadnje tudi v Sloveniji. Bojimo se, kako bo z bencinom, če bosta zaprti obe ožini, ki pomenita največji promet z nafto za ves svet.
Američani, ki obvladujejo svetovni trg z novicami, se spretno izogibajo temam, ki bi jim kakorkoli škodile. Dosegli so že, da nič več ne ponavljamo resnic o največjih zalogah nafte na svetu pod tlemi Venezuele, čudovite dežele na severu Južne Amerike. Bogate kot hudič, pa tehnološko v prejšnjih časih vsak dan bolj zaostale.
Ni še dolgo tega, ko smo ponavljali, da se tam skrivajo največja bogastva, ob nafti tudi vodna energija, pa drage kovine in drage zemlje. Vsa ta bogastva so bila četrt stoletja v rokah tako imenovanih čavistov. Najprej v vojaških akademijah pod ameriško marelo izšolanega polkovnika Huga Chaveza (od tod izraz čavizem), potem pa pod škornjem njegovega pribočnika, pri Castrovih v Havani šolanega Nicolasa Madura.
V Madurovem obdobju je šlo ob obilni ameriški pomoči v Venezueli vse navzdol. Naftna tehnologija je zastarela, ljudje so bežali na tuje, kar osem milijonov jih je raztresenih po vsej južnoameriški celini. Zgodba četrt stoletja čavizma se je končala, ko so Američani po novem letu ugrabili Madura in ga odpeljali v zapor k sebi domov.
Počasi se bližajo trenutki, vsaj zdi se tako, ko bo treba nehati s ponavljanjem sicer neizpodbitnih resnic iz prve četrtine tega stoletja, ki pa niso popolne, če ne upoštevamo, kaj se dogaja zdaj. V prejšnje čase sodi resnica o kubanskem nadzoru nad obveščevalnimi službami, tudi nad vojsko, dejstvo pa je, da je vse to minilo takoj po letošnjem novem letu. Zdaj, ko Venezuelci vsekakor ne odločajo več sami o svojem bogastvu, že spet ne vemo, kaj se v resnici dogaja z venezuelsko nafto. Le Donald Trump se zadovoljno hvali, da je vse urejeno, da je črpanje nafte obnovljeno, denar pa teče, kakor se spodobi, v blagajno ZDA. Ni treba jokati nad zlo usodo nafte z Bližnjega vzhoda, ameriška zakladnica je Venezuela. Največja zakladnica črnega zlata na zemeljski obli!
Napočil je trenutek, ko je po ureditvi naftnih poslov mogoče urediti tudi politične razmere, vzpostaviti demokracijo, ki so jo dve desetletji in več po svoje usmerjali Kubanci. Za Kubance je pravšnje orodje, orožje in vse drugo našel Donald Trump. Odkar ni več prokubanskega režima v Caracasu, je Kuba ostala brez goriva in denarja, vse se podira, tudi turizma ni več, ljudje tolčejo revščino.
Trumpov zunanji minister Marco Rubio, Kubanec iz Miamija, v Washingtonu posebej zadolžen za Venezuelo in Kubo, v prihodnosti pa usmerjen na položaj predsednika ZDA po koncu Trumpove ere, je naposled ukazal, naj se začnejo Venezuelci pogajati, da bo vse tako, kakor je potrebno, ko pa v državi v resnici vladajo severni Američani.
Prejšnji režim se je novim vladarjem neverjetno hitro in zlahka prilagodil. Razen Madura, ki so ga ugrabili Trumpovi specialci, v Caracasu vlada ekipa, ki je vladala v času čavizma. Madurova podpredsednica Delcy Rodriguez je zdaj predsednica, do nedavnega so ji govorili »začasna predsednica«, zdaj je predsednica. Njen brat Jorge je predsednik parlamenta, Rubio ga je postavil tudi za pogajalca z opozicijo o prihodnji ureditvi.
Donald Trump se ne utegne ukvarjati z Venezuelo, saj je tam zanj vse bolj ali manj urejeno, Rubio je deležen sprotnih napotkov in smernic. Ekipo pogajalcev so določili v Washingtonu, ne v Caracasu. Iz Španije so poklicali nekdanjo parlamentarko Dinorah Figuera, izvoljena je bila leta 2015. Mario Corino Machado je Trump izločil iz pogajanj, čeprav mu je poklonila svojo Nobelovo nagrado za mir.
Grozno razočarani so v venezuelski notranji opoziciji, ki se je tolkla proti Maduru, zdaj pa sta jo Trump in Rubio odrezala. Napisala sta dva seznama pogajalcev, obe strani vodita, ne samo ene. Posebej skrb zbujajoče se zdi dejstvo, da je Donald Trump ob začetku pogajanj pred dnevi na svojo spletno stran umestil naslov »51. zvezna država ZDA«. Venezuela namreč. Za Washington bi bilo res vse laže, če bi imeli na severnih obalah Južne Amerike svojo zakladnico bogastva. In poslušne politike, kar pa je v Venezueli očitno mogoče doseči precej zlahka.
