POMISLEKI: Verižna reakcija v Parizu

Ta teden se v Parizu spet kockajo za Francijo, predvsem pa za Evropo. Do včeraj (srede) naj bi pravkar padli francoski premier Sébastien Lecornu še enkrat poskusil srečo in morda Francozom prinesel novo vlado, Evropejcem pa vsaj malo vere v skupno prihodnost. Če mu bo uspelo prepričati koga od veljakov največjih strank, bi lahko postal v zadnjem letu že peti premier. Če se bo potrudil, bo potem morda sestavil tak proračun, ki bo sprejemljiv za poslance skupščine. Letos to ni uspelo še nikomur, pa se eminentni politiki kot po tekočem traku vrstijo v palači Matignon.

Ta teden je Lecornuju en krat že spodletelo. Spotaknil se je in odstopil, preden je sploh lahko govoril z najmočnejšimi. Skrajna desnica in trda levica sta močni. Nihče med velikimi ni niti pomislil, da bi se pogajal z dosedanjim obrambnim ministrom, ki je kariero kot skoraj golobradi mladenič začel na desni strani pri republikancih, potem se je pred osmimi leti pridružil vzhajajoči zvezdi na političnem nebu Emmanuelu Macronu. Zdaj Lecornu šteje 39 let, prvi zaupnik predsednika republike je med politiki, ki jim je težko določiti barvo, nekaj vmes so.

Tudi Macron je še precej mlad, po osmih letih na vrhu, v predsedniški Elizejski palači, šteje šele 47 let. Lecornu je še mlajši, tudi on je nadvse samozavesten. Skupaj sta vodila največjo in edino vojsko, ki v Evropski uniji premore jedrsko orožje.

Macron zelo samozavestno koraka po palači OZN ali pa po evropskih hodnikih v Bruslju, tam ga še vedno gledajo kot čudežnega dečka, osebnost prihodnosti, tako rekoč prva osebnost na naši celini. Doma pa ima precej manj trdno vlogo. Odkar se mu je lani zgodilo, da se je precenil in bil prepričan v svoje spretnosti in svojo moč, pravzaprav hodi po precej tankem ledu.

V naslov sem zapisal verižna reakcija v Parizu, pa pri tem ne gre za tehnološke čudeže. V verigo so se nanizali odstopi predsednikov francoske vlade, kar prav gotovo ne prispeva k stabilnosti Francije in Evropske unije. Za to nestabilnost ni kriv nihče s strani, vse skupaj je zakuhal Emmanuel Macron osebno. Tako zelo samovšečen je bil, da je po lanskih evropskih volitvah preprosto razpustil parlament in razpisal predčasne volitve. Francoskim volivcem je, se zdi, zameril, ker so na evropskih volitvah izbrali skrajno desnico, ki jo vodi Marine Le Pen, ne pa njegovih zaveznikov. Usoda je potem hotela, da je imel čez poletje čas manevrirati malo na eno in malo na drugo stran, bil je namreč prva zvezda olimpijskih iger v Parizu.

Na parlamentarnih volitvah je predsednik republike doživel nov udarec, Nacionalni zbor Marine Le Pen je kljub vsem manevrom levih in srednjih pa tudi skoraj desnih nasprotnikov Marine Le Pen postal prva stranka v nacionalni skupščini.

Vse, kar se dogaja od tedaj, je ena sama zmešnjava, ki Macrona vleče na dno, pa naj se drži še tako samozavestno. Namesto premiera Gabriela Attala, ki je vodil vlado še lani poleti in potem začasno še med olimpijado, je po volitvah in olimpijadi podelil mandat v aferi brexit proslavljenemu evropskemu pogajalcu z Britanci Michelu Barnieru. Ta je zdržal tri mesece, do trenutka, ko bi moral zagotoviti sprejem proračuna za leto 2026. Macron je hitro poklical izkušenega politika iz Pirenejev Françoisa Bayrouja, ki je zdržal nekaj dlje, vendar tudi on samo do proračuna, ki ga je odnesel.

Pri Bayrouju je bil za obrambnega ministra Macronov prijatelj in zaupnik Sébastien Lecornu. Septembra ga je Macron izbral za novega premierja, ko je bila vlada na papirju pripravljena, pa je Lecornu ugotovil, da ga ne podpira nihče od velikih. V nedeljo, pred tremi dnevi, je dobil mandat, predstavil je že seznam ministrov, potem se je zapletlo in mimogrede končalo že pri prvi oviri.

Lecornu ni dobil podpore, scagal je in vrnil mandat. V manj kot enem dnevu je bilo njegove zgodbe na videz konec. Macron se je zavedal, da bi to lahko pomenilo nove parlamentarne volitve, pa tudi njegov konec predsedniškega mandata in samozavestnega korakanja po ZN in Bruslju. Lecornuja je v torek poslal nazaj na teren.

Vse skupaj se zdi podobno otroškim igricam, pa ni tako. Emmanuel Macron je spoštovan voditelj države, ki sodi med najbolj razvite na svetu, jedrsko orožje premore edina med članicami EU. V zgodbi o Ukrajini, ki se žal bliža klavrnemu koncu, je najbolj trden podpornik Kijeva, ki mu zmanjkuje tal pod nogami.