POŽAR V SKLADIŠČU 18: Gostoljubnost na preizkušnji

Trst se rad predstavlja kot odprto, večkulturno in gostoljubno mesto. Toda v Starem pristanišču se že dolgo kaže drugačen obraz mesta. V zapuščenih skladiščih, brez osnovnih pogojev za življenje, iščejo zavetje ljudje, ki nimajo kam drugam. Njihove stiske so znane, nevarne razmere prav tako. Kljub temu se v vsem tem času ni spremenilo nič.

Požar v skladišču 18, v katerem sta umrla 21-letna Marilisa Covasso in 23-letni mladenič iz Maroka, ni prva tragedija te vrste. Decembra lani je v skladišču 116 umrl 32-letni Alžirec. Umrl je naravne smrti, sam, daleč od doma in brez bližnjih. Po tisočih prehojenih kilometrih se je njegova pot končala v mestu, ki se ponaša z odprtostjo. Mesec dni pozneje je v bolnišnici umrl še 43-letni migrant iz Nepala, ki je prenočeval v skladišču 19. Za temi dogodki niso zgolj številke, temveč človeška življenja.

Nesprejemljivo je, da se kaj takega dogaja v osrčju Evrope leta 2026. Še bolj zaskrbljujoče je, da se ob vsaki tragediji znova pogovarjamo o istih težavah, nato pa se življenje v Starem pristanišču nadaljuje po starem. Ljudje se selijo iz enega zapuščenega objekta v drugega, ne da bi jim ponudili alternativo. Vprašanje ni, kako jih odstraniti iz posameznega skladišča, temveč kam jih napotiti, ko od tam odidejo.

Podatki kažejo, da večina migrantov, ki pridejo v Trst po balkanski poti, mesta niti ne nameravajo izbrati za svoj končni cilj. V prvih osmih mesecih letos jih je v Trst prišlo 7231, 31 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Avgusta so jih zabeležili 1086. Kar 42 odstotkov jih je želelo nadaljevati pot v druge evropske države. 34 odstotkov v druga italijanska mesta, le sedem odstotkov pa jih je nameravalo ostati v Trstu. Zato opozorila župana Roberta Dipiazze, da bi sprejemni center število migrantov v mestu potrojil, ne morejo biti edini odgovor na vprašanje, kako poskrbeti za ljudi, ki so že tukaj. Možnost obstaja: nekdanji bazar nasproti železniške postaje bi lahko postal začasno zatočišče z varnim prenočiščem, obrokom in osnovnimi storitvami.

Jasno je, da Trst ne more odločati o tem, po katerih poteh bodo ljudje prihajali v Evropo. Lahko pa odloči, kako bo poskrbel za tiste, ki se znajdejo na njegovih ulicah in nimajo strehe nad glavo. Za to ni potrebno soglasje o migracijski politiki. Potrebno je le priznanje, da nihče ne sme umreti v zapuščenem skladišču zato, ker ni imel kam drugam. Gostoljubnost se namreč ne kaže samo v podobi, ki jo mesto predstavlja svetu, temveč predvsem v tem , kako ravna z ljudmi, ki potrebujejo pomoč.