Prijava
Dark Theme
Novi predsednik Italijanske nogometne zveze je končno izbran: Giovanni Malagò. Dolga leta je vodil Italijanski olimpijski komite (Coni) in bil organizacijski vodja zadnjih olimpijskih iger v Milanu in Cortini d’Ampezzo. V italijanskem medijskem svetu se je takoj sprožila debata, kdo bo postal naslednji selektor italijanske nogometne reprezentance. Vzroki za italijansko odsotnost v ZDA so verjetno globlji. Kot vedno se problemov lotimo iz obrnjenega zornega kota. Ne od spodaj, kot so se tega lotili pred dvema desetletjema v Nemčiji oz. Franciji, ampak z imenovanjem novega selektorja. Prednost naj bi imel Antonio Conte. Italijanski nogomet išče trenerja z močno osebnostjo, disciplino in jasno taktično identiteto igre.
A je to dovolj? Kaj bo novega prinesel italijanski trener? Gotovo večjo organizacijo, a tudi ta bo odvisna od nogometašev, ki jih bo izbral. Trenirati reprezentanco ni isto kot trenirati klub. Lotiti se problematike imenovanja na tak način, se mi ne zdi daljnosežno. Vse je treba začeti veliko prej: v otroštvu. Čaka ga najmanj desetletno vzgojno-izobraževalno delo, dokler ne začne pri 16-18 letih trkati na vrata prvega moštva.
O tej problematiki imenovanja novega trenerja je spregovoril tudi nekdanji selektor Cesare Prandelli. Veliko bolje pozna mehanizme šolanja igralskega kadra kot drugi trenerji, saj je veliko let bil v vodstvenih strukturah Atalante. Prandelli razmišlja nekonvencionalno, zato je njegov idejni pristop še kako dobrodošel, saj nam omogoča, da se od blizu spopademo s tem, kar imenujemo kriza italijanskega nogometa.
V sredo je v Gazzetti izšel dolg intervju z njim. Zdi se mi zanimivo, da ga nekoliko povzamem. On ne govori le o rezultatski krizi italijanske reprezentance, ki jo vsi lahko opazimo, temveč razmišlja o veliko globlji krizi razvoja mladih igralcev. Po njegovem mnenju mladi igralci ne dobijo dovolj priložnosti, zato niso pripravljeni na zahteve vrhunskega nogometa. Meni se zdi močnejše to, kar spregovori v nadaljevanju. Sodoben nogomet je postal pretirano organiziran: podrejen je taktiki in takojšnjemu rezultatu. A to je v konfliktu s tem, kar nogometna stroka pove: včasih je treba mladega igralca počakati. Tako je deloval, recimo, furlanski trener Enzo Bearzot. Eklatanten primer je bil Paolo Rossi. Vključil ga je v moštvo, ko ga je cela Italija kritizirala. Brez Rossija ne bi Italija ob všečni igri nikoli zmagala svetovnega prvenstva v Španiji. Treba se je vračati k izvoru: k individualni tehniki in igralčevi svobodi. Prihodnost, nadaljuje Prandelli, ni v še večji organizaciji, ampak v razbremenitvi igralca od pretiranega pritiska, ki ga zahteva moderen nogomet. Le tako bomo vzgojili usposobljenega, ustvarjalnega in mislečega igralca.
Mineva 35 let od osamosvojitve. Takrat sem tudi vstopil v slovenski nogometni sistem. Prve čase kot organizator, kasneje kot trener, predavatelj in avtor nekaterih dvd-jev, ki jih je uporabljala NZS pri svojem izobraževanju. Že več kot tri desetletja spremljam in preizkušam Coerverjevo metodiko, ki temelji na zgodnjem učenju individualne tehnike in igri 1:1. Preizkusil sem jo najprej sam in ugotovil po dolgem preverjanju, da deluje. Še zlasti je učinkovita v zgodnjem otroštvu. Temelji na učenju in osvajanju kakovostnih gibanj vrhunskih igralcev. Namesto da bi igralci izgubljali čas z igranjem tekem - te so vedno dobrodošle - je nizozemski trener Willy Coerver ustvaril take specifične vaje, kjer mladi igralci skušajo preigravati svoje sovrstnike že v mladih letih na podlagi gibanj priljubljenih igralcev. Preden igralca naučimo, kje mora stati, ga moramo naučiti, kaj zna narediti z žogo. Bistvo je obogatiti naš repertoar motoričnih gibanj s posnemanjem vrhunskih igralcev. Tudi v okviru tečaja, ki ga je ZSŠDI organizirala v sodelovanju z nogometnimi društvi, sva z Alenom Carlijem ugotovila, da stvar deluje, če je pravilno izvedena.
Edina dva, ki sta že pred leti razumela za kaj gre, sta bila Fulvio Battistutta in Branko Zupan. Morda danes ne bi govorili o krizi italijanskega in slovenskega nogometa z enako zaskrbljenostjo.
