PREBLISKI: Nogomet brez navdiha izgubi svojo ustvarjalno moč

Pasji dnevi: peklenska vročina. Za »crknit«. K sreči prijatelj Branko Zupan organizira dva enotedenska kampa, poletnega na Rogli, zimskega na Obali. Prav toliko časa sem reden gost teh kampov, zato mi je prijetno preživeti nekaj dni v svežini hribovitega sveta. Njegov program vadbe nosi naslov: Postani nogometni as. A se to da? Če ne bi v to verjel, bi se kampov ne udeleževal že skoraj dve desetletji. Mladi udeleženci prihajajo iz cele Slovenije. Cilj treningov je vzgojiti tehnično dovršenega, ustvarjalnega in mislečega igralca, ki zna obvladovati žogo v hitrosti, uspešno reševati situacije 1:1, prepoznavati igralne situacije, sodelovati po navdihu ter se prilagajati različnim igralnim vlogam na igrišču. Branko še posebej poudarja »navdih«. Izraz se mi zdi dobro izbran. V svetu, kjer prevladuje skrajno programiranje, je vsaka nepredvidljivost že nevarna za določen koncept. Fiksirana zamisel se večkrat izkaže za premočno in zatre v kali to, kar se povezuje s spontanostjo in improvizacijo.

Ob osamosvojitvi leta 1991 je Branko posnel 3-urni učni program za vratarje. Kaseto je predstavil tudi v Bazovici. Zanimivemu večeru sem tudi sam prisostvoval. Bila je priložnost, da se seznaniva. Slovenskega nogometa, ki je bil še v razvoju, sem malo poznal. Poleg Zdenka Verdenika, Matjaža Jakopiča je bil Branko eden prvih, s katerim sem vzpostavil tesnejše stike.

Dolga leta sem igral v Gradišču ob Soči in ko je župan mesta prosil, da bi posredoval vabilo, naj se mlada slovenska reprezentanca udeleži turnirja Rocco, sem pismo posredoval novoustaljeni nogometni zvezi. V tistih začetnih časih je bilo na zvezi zaposlenih le par ljudi. Dolgo sem iskal sedež in ga končno našel. To pove, koliko je bil nogomet v tistem času zapostavljen. Nogometna reprezentanca se je komaj sestavljala. Veliko zaslug imata Bojan Prašnikar in Zdenko Verdenik, ki je kmalu zatem prevzel njeno vodstvo skupaj s prof. Brankom Elsnerjem. Bili so pionirski časi in zame še toliko bolj zanimivi. Žreb je Sloveniji namenil Italijo. Nihče ni vedel, v kolikšni meri se bo novanastala slovenska reprezentanca lahko zaprstavila podprvakom sveta, ki so nesrečno izgubili v ZDA proti Braziliji. Z Milošem Tulom sva kot prevajalca sodelovala tako pri namestitvi kot organizaciji tekme. V vratih Slovenije je bil Branko Zupan. Takrat sem imel priložnost mu prvič predstaviti Coerverjev pristop. Branko je nehal z igranjem in postal trener. Ko sva se spet po dolgem času videla, me je vprašal, kaj je s tisto nizozemsko kaseto in trenerjem Coerverjem. Povedal sem mu, da sem si njegove vaje prizadeval uresničiti v praksi. Prosil me je, ali lahko gradivo predstavil repezentatom. Tako sem leta 2002 prvič uradno predstavil ta način vadbe. Priključil sem se športnemu razredu v Šiški in zraven sodeloval v reprezentancah, ki jih je vodil Branko. Sledilo je še snemanje prvega slovenskega dvd-ja Osnove tehnike. Coerver je postal reden gost tako NZS-ja kot FIGC-ja. V okviru teh srečanj sem imel tako možnost predstaviti metodologijo vadbe nizozemskega trenerja, ki se je je redno udeleževal tudi Branko.

Njegova intuicija, da nogomet brez navdiha izgubi svojo ustvarjalno moč, je izjemna. To pišem zato, ker želim Branka podpreti.

Nekaj bi rad povedal o tekmi Urugvaj: Španija. Bielsa, ki zelo ceni nizozemski nogomet, predstavlja za mnoge pozitiven model trenerja. Tudi meni je blizu. Imel sem možnost poslušati njegove analize tekem, ki so se mi zdele vrhunske: preveč taktike zatre spontanost. In uniči »notranjo alkimijo«, to je nevidni odnos, človeško povezanost med igralci. Vračam se na to, kar Branko imenuje »navdih«. Tega navdiha nisem čutil med urugvajskimi igralci. Delovali so preveč z idejo, da se morajo držati koncepta. Nogomet nima samo resnih aspektov, ampak tudi igrivost. Pri Špancih sem to videl, pri Urugvajcih pač ne. Ko nogomet izgubi navdih in spontano igralčevo ustvarjalnost, ga ne more rešiti nobena taktika.