Sreda, 28 februar 2024
Iskanje

PRIMORSKI DNEVNIK: V glavi sporočilo o našem izvoru

27. nov. 2023 | 12:11
    Dark Theme

    Ko me kdo vpraša, od kod Primorski dnevnik, povem, da ni nastal iz niča, da ima za sabo dolgo zgodbo, saj da je naslednik Partizanskega dnevnika, ki bi mu težko našli primerjavo. Naše korenine segajo še dlje v čas, razlagam. Ob prelomu stoletja, pred več kot 120 leti, ko Trst po številu slovenskega prebivalstva ni imel tekmeca med slovenskimi mesti, niti Ljubljane, je tu izhajala Edinost. Bila je že dnevnik, poudarim. Sogovornik pa običajno želi slišati predvsem o Partizanskem dnevniku. Zelo pozoren postane, ko sliši, da je naš predhodnik rojen konspirativno, v ilegali. Ravno v teh dneh pred osemdesetimi leti. Ko se danes ozrem na tisti čas, mi ni tuj občutek, da smo s svojimi začetki do mozga zaznamovani.

    Poldrugo leto obstoja Partizanskega dnevnika ima značilnosti epopeje. Velikokrat smo jo povzeli na naših straneh, zlasti ob obletnicah. V bližnjem času sta o njej pisala Milan Pahor in Štefan Čok, tržaška zgodovinarja različnih generacij, toda enako navezana na izročilo Partizanskega dnevnika.

    Prvič je izšel 24. novembra 1943 kot dnevni list in glasilo Triglavske divizije. Štiristo izvodov so natisnili na ciklostilu v Zakrižu nad Cerknim. Ime sta mu dala člana propagandnega odseka divizije. Šel je v roke partizanov na Primorskem in Gorenjskem, kjer je bila divizija dejavna. Širili pa so ga tudi med prebivalstvom zato, da bi krepili narodnega duha in se ljudje odločali za odporništvo. Vanj so dopisovali politični pisci, a v razvejani dopisniški mreži so bili tudi številni krajani. Zaradi krajevnih vesti se je hitro širil in hitro je rasla njegova priljubljenost. Februarja 1944 je postal list IX. Korpusa z dnevno naklado tisoč izvodov, junija 1944 pa glasilo OF za Primorsko in Gorenjsko z naklado 4000 do 5000 izvodov. Za njegovo razmnoževanje so vpregli šest ciklostilnih tehnik. Pogoj za še večjo naklado in razširjenost je bila tiskarna, ki jo je Partizanski dnevnik dobil septembra 1944. Prva tiskana številka, 235. po vrsti, je prišla iz Tiskarne Doberdob v Govcu pri Gorenji Trebuši v noči na 5. september, od 18. septembra in 248. številke pa je nastajal v tehnično zelo dobro opremljenih barakah Tiskarne Slovenija, sredi gozda v strmi grapi pod Vojskarsko planoto. Tam je delalo do petdeset ljudi, ki so z razmnoževanjem ilegalnega tiska tvegali življenja. Nemške okupatorske enote so jih oplazile, a nikoli našle.

    Partizanski dnevnik je bil do prvih dni maja 1945, ko so še tri številke natisnili v Trstu, svoboden in borben glas v tem delu okupirane Evrope. Protagonist narodnoosvobodilnega boja in evropske odporniške epopeje. To dragoceno dediščino je v pravkar osvobojenem Trstu prejel Primorski dnevnik, ki je postal časopis za čas miru.

    V osemdesetih letih se je veliko spremenilo. Novinarski poklic opravljamo v drugačnih okoliščinah in družbenih razmerah. Vojne nimamo doma (a vojne niso daleč), naše delo poteka na varnem (a vsako smrt vojnega poročevalca doživljamo kot smrt kolege). Kljub temu nagibe, ki so jih imeli ustvarjalci Partizanskega dnevnika, čutimo tudi v sebi. Delamo za razvoj in prihodnost skupnosti, ki ji pripadamo. Sestavni del smo njenega življenja in najbližji smo ji, ko poročamo s terena. Zrelost družbe merimo na osnovi uresničene svobode, miru, pravičnosti, enakosti, solidarnosti, sožitja, sodelovanja narodov in držav, skupnega evropskega doma (brez zidov in meja). Zavračamo vsako nasilje, izključevanje in diskriminacijo. Za krivice uporabljamo jasne besede (neskrbi za migrante pravimo sramota). Budni smo, ko je na oblasti politika, ki izkazuje avtoritarnost, pa čeprav se giblje v demokratičnih okvirih. Družbeno koristni smo, ko se ravnamo po pravilih poklicne odgovornosti, ko smo neodvisni v izbirah in avtonomni v presoji. In med sabo veliko dajemo na tovarištvo in lojalnost.

    Zato sporočilo o našem izvoru ostaja zapisano v glavi Primorskega dnevnika.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani