REFERENDUM: Slovenske oči, tržaška očala

REFERENDUM: Slovenske oči, V Trstu, razmeroma daleč od ljubljanske naelektrenosti, lahko neobremenjeno problematiziramo dve prevladujoči trditvi po nedeljskem referendumu v Sloveniji.

Izid glasovanja je zaušnica vladi, to drži. Vlada je konec marca v parlamentu forsirala spremembo Zakona o vodah. Med drugim je določila zelo kratko javno razpravo, kar je priznal tudi okoljski minister Andrej Vizjak. Vladne stranke so pozivale volivce, naj na referendumu podprejo spremembo. Naposled je proti spremembi volilo 677.000 ljudi, za spremembo šestkrat manj – 104.000. Ne le zgovorna razlika v glasovih, tudi udeležba je sporočilo vladi: volilo je več kot 780.000 Slovenk in Slovencev, kar je za slovenske razmere veliko.

S tem je povezana tudi druga prevladujoča trditev, in sicer da so se slovenski volivci predramili. Glasovalo je več kot 46 odstotkov upravičencev, ko pa se je, recimo, evropskih volitev pred dvema letoma udeležilo le slabih 29 odstotkov volivcev. Maja 2018 pa je bila udeležba na referendumu o gradnji drugega tira 15-odstotna, kar niti ni najslabši referendumski dosežek. Nekajkrat prej je volilo še manj ljudi.

Torej naj bi veljalo dvoje: da je referendum poraz vlade in da je volilo kar dosti ljudi. A če ti dve razlagi prečistimo skozi italijansko sito, občutimo nekaj nekonsistentnosti.

Namreč. Italijanski volivci so bili lani prav tako vabljeni na referendum. Udeležba je bila za italijanske razmere slaba. Volilo je 51 odstotkov upravičencev. Ob referendumu leta 2016 pa je glasovalo 65 odstotkov upravičencev. Obakrat opazno več kot v nedeljo v Sloveniji. Res je sicer, bila sta po vsebini dva »težka« referenduma: odločalo se je o spremembi ustave. A tudi leta 2011, ko je bila tema referendumskega vprašanja ravno voda, je v Italiji volilo 54 odstotkov ljudi.

Skratka, kar v Sloveniji razumejo kot spodoben podatek o udeležbi, se v Italiji zdi neodgovoren odziv volivcev. A ne le v Italiji, tudi v več drugih državah sveta bi se začudili, da gre volit manj kot polovica ljudi.

Janez Janša je zato res poraženec nedeljskih volitev. Ni pa edini. Z nekaj patetike bi lahko rekli, da že nekaj let izgublja celotna slovenska demokracija, ko pa so volitve postale nekaj, kar se lahko spregleda.

V teh razmerah, ko je malo ljudi dovzetnih za obisk volišča, profitirajo stranke s trdim jedrom volivcev. In to je v Sloveniji predvsem Janševa SDS, ki nima naključnih podpornikov, a volilno disciplinirane privržence.

Tisti, ki bi radi spet imeli levosredinsko vlado v Sloveniji, naj se zato zamislijo. Referendum, ki se ga udeleži manj kot pol upravičencev, ne more biti argument za vzklikanje, da je vlada poražena. Če bo še naprej hodilo volit malo ljudi, bo stranka z zvestimi volivci vedno imela relativno večino v parlamentu.

Referendum o vodi je zato lahko predvsem sporočilo opoziciji, da je Janša premagljiv, a da volivci potrebujejo konkreten razlog za obisk volišča. Recimo: grem volit, ker s tem zaščitim pitno vodo. Če pa je motivacija za glasovanje samo zmaga te ali one nove stranke, ki je razpoznavna samo po začetnicah liderja, volilne revolucije ne bo.

A to je tržaško razmišljanje. Zdi se, da v Sloveniji razmišljajo drugače.