TEGOBE: Nazaj k Triestini skozi Salzburg in Bombonero

Triestina je v nedeljo popoldne premagala drugo ekipo milanskega prvoligaša Interja s štirimi zadetki proti enemu. V idealnih okoliščinah bi šlo za več kot zadovoljiv rezultat. A okoliščine niso idealne. Z nedeljsko zmago se je Triestina povzpela na štiri točke v tretji italijanski ligi, zelo daleč od obstanka. Brez odbitkov točk zaradi raznih nepravilnosti bi imela ekipa trenutno skoraj dovoljšen izkupiček za neposreden obstanek, brez kalvarije končnice. A se lahko s tem zadovoljimo?

Odgovor je seveda ne. Za politiko, ki je verjela v ameriško Triestino. Za »Američane«, najprej Bena Rosenzweiga, ki se je vrelega krompirja rešil s prodajo, nato kriptopodjetja po Musku House of Doge. Predvsem pa ne za navijače. Tiste bolj pasivne, kot je podpisani. In tiste, ki bi v Triestino radi vneto verjeli. Triestina je Trst. Večkrat se mi zgodi, da med reportažami slišim besede »sem je zahajala Roccova Triestina«. V Škednju, seveda, sosedu stadionov, a tudi drugje.

Pa pridemo k nešportni plati zgodbe. Triestina se je znašla pod drobnogledom preiskovalcev zaradi suma finančnih nepravilnosti. Stvari so že prej smrdele, ko je Rosenzweig skušal pričarati denar, ki je bil potreben za izplačilo plač in stroškov. Kdor je sledil Triestini ni več vedel, kaj se dogaja. Redno so se pojavljala nova imena, nove družbe, novi vlagatelji, projekt ambiciozne Triestine se je kmalu razblinil. Že v prvi ameriški sezoni, ko so neutemeljeno odslovili trenerja Attilia Tesserja. Takrat se je napredovanje zdelo realistično. Sedaj se bori klub za obstoj. Ne v tretji ligi. Obstoj pika.

Enostavnih rešitev ni. Za ta komentar me je sicer navdihnilo dogajanje v Argentini, ki je razjasnilo nekaj misli, ki so se mi že porajale. V Argentini naj bi skrajno desni anarho-kapitalistično-libertaren predsednik Javier Milei sanjal o reformi nogometa in koncu »zadružnih« klubov. Surovi kapitalizem bi pač vnesel tudi v nogomet. Kaj pa, če bi v Trstu šli v obratno smer? Ime oziroma logotip Triestine sta že v lasti navijačev. In če bi postala Triestina društvo svojih navijačev?

Tudi v Evropi so zadružni klubi razširjeni. Mnogo je zgodb društev, ki so nastala na novo kot projekti navijačev, ko so novi lastniki izneverili stara. Seveda, Austria Salzburg bo težko kdaj premagal Red Bull Salzburg. Ampak ne bi raje poiskali kakšne alternativne rešitve in nehali čakati, da bo kdo rešil Triestino? Očitno jo lahko, če sploh, le sami.

Spomnil bi se tudi Miroslava Košute. Pred nekaj meseci sem imel čast, prisluhniti njegovim nostalgičnim razmišljanjem o Triestini. »Pogrešam Triestino Sabe, Pasinatija, mojega očeta,« je dejal. »Nogomet rase s človekom, a raste tudi z mestom. Trst pa nima človeka, ki bi lahko prevzel Triestino in jo vodil do uspeha.« Enega samega ni, kaj pa skupine?