TEKMA V PALABIGOTU: Naj ne bo le muha enodnevnica

Kot po silvestrovanju se je Gorica včeraj v četrtek prebudila po posebni noči oz. večeru, ki se bo zapisal v zgodovino mesta. Nastop članske košarkarske reprezentance, pa naj bo »le« za pripravljalno tekmo proti Hrvaški, je dogodek, ki si ga bodo Goričani dolgo časa zapomnili, če ne drugo, ker so tovrstne prireditve v mestu redke. Zadnjič je Italija igrala v dvorani PalaBigot leta 1999, goriški športni hram pa je dejansko še zadnjič videl res kakovostno košarko julija 2007, ko sta Nova Gorica in Gorica, 18 let pred Evropsko prestolnico kulture, skupaj gostili mladinsko evropsko prvenstvo do 20 let, na katerem so igrali bodoči zvezdniki, začenši s srbskim genijem Milošem Teodosićem. Košarkarji, ki so danes večinoma že v pokoju, kar zgovorno priča o košarkarski - in športni - suši, ki je nato zavladala v Gorici.

Imeli smo nato leta, ko so se PalaBigota posluževali igralci bistveno nižjih lig, tudi podpisani je v njej »žalil žogo« na tekmi, ki sploh ni bila primerna za tako veliko dvorano. Le-to so nato zaprli v pričakovanju obnovitvenih del, ki so se predolgo zavlekla, zdaj pa kaže, da je PalaBigot pripravljen na nove izzive. Z lansko košarkarsko sezono je v njem začel nastopati goriški Dinamo, ki nastopa v meddeželni B-ligi, ki je sicer po kakovosti zelo oddaljena od poklicne A-lige ali »polpoklicne« A2-lige, kljub temu pa smo lahko opazili, kako mesto uživa ob košarki. Med sezono je bilo v dvorani večkrat več kot 2000 ljudi, take številke pa s težavo beleži npr. ljubljanska Cedevita Olimpija za tekme bistveno kakovostnejšega evropskega pokala EuroCup.

Del zasluge za tako visoke številke je treba nedvomno pripisati obnovljenemu PalaBigotu, ki je torej za mesto postal tako kulturna kot športna pridobitev, kot potrjujeta »testni« koncert Tommasa Paradisa in sredina tekma med Italijo in Hrvaško. Promet, parkirišča in drugi logistični izzivi niso doprinesli prevelikih zapletov, problem na klimatski napravi, ki je puščala, pa bodo predvidoma rešili v pričakovanju prihodnjih dogodkov.

Kateri pa bodo? Jasno je, da je tako dvorano treba izkoristiti. Možnost, da bi v njej nastopal Pallacanestro Trieste, je težko verjetna, če ne drugo krivična do tržaških navijačev, za Goričane pa preveč »enostavna« rešitev. Verjamem, da bodo ljudje še naprej zahajali v PalaBigot, ko bo igral Dinamo, društvo ki, naj spomnimo, je nastalo kot skupina prijateljev oz. ljubiteljev košarke, ki so svojo pot začeli v zadnji, promocijski ligi. Združenje podpirajo tudi sponzorji, za naskok na višje lige pa so potrebne bistveno višje vsote denarja, ki jih »sistem Gorica« ne premore, ter kakovostni domači košarkarji. Lepo bi bilo, da bi dvorana in novi val entuziazma spodbudila delovanje mladinskih sektorjev mestnih košarkarskih društev, saj so se v sredo po PalaBigotu sprehajali Alberto Ardessi, Roberto Premier in Moreno Sfiligoi, legende (nekdanje) goriške košarke, ki že preveliko let iščejo naslednike.