Sobota, 03 december 2022
Iskanje

VOLILNA UDELEŽBA: Bolna demokracija

15. jun. 2022 | 8:00
    Dark Theme

    Nizka volilna udeležba je zaskrbljujoč znak za zdravje demokracije. Ob dejstvu, da se celo na občinskih volitvah, ki se dotikajo ljudem najbližjih kolektivnih interesov, polovica upravičencev odpove izbiri, se gre globoko zamisliti. Še bo priložnost za to. Na tem mestu bi se omejil na rekordno nizko udeležbo na referendumih o pravosodnem sistemu. Od petih upravičencev so se štirje odpovedali glasovanju. Načeloma je zadeva težko opravičljiva s splošnim nezaupanjem v politiko in politike. Ko na specifična vprašanja odgovarjaš z »da« ali »ne«, ne gre za zaupanje temu ali onemu politiku, ampak za odločanje o konkretni zadevi.

    Tako naj bi bilo v teoriji, pri dotičnih referendumih pa navedeno le delno drži. Čisto drugače bi najbrž bilo, ko bi ustavno sodišče ne zavrnilo referendumov o legalizaciji konoplje in o pravici do izbire dostojanstvene smrti, ki so ju množično zahtevali državljani. Javno mnenje v Italiji je po vseh anketah naklonjeno koraku naprej v tej smeri, kot je bilo nekoč naklonjeno ločitvi in splavu. Prva ugotovitev: zavrnitev referendumov, ki sta resnično zanimala ljudi, je odtujila interes javnosti od preostalih.

    Pri referendumih o sodstvu ni šlo za neka načelna vprašanja, o katerih je smiselno odločati z binarno logiko da–ne, ampak za zapletene norme o delovanju sodstva, njegovi neodvisnosti in razmerju s politiko. Skupni politični imenovalec petih vprašanj je bil očiten poskus podrejanja sodstva politiki in omejevanja njegove neodvisnosti, ki je temelj ne samo ustave, ampak sega v samo bistvo zahodnih demokracij. Povrhu so bili glavni politični botri referenduma trije najbolj blamirani politiki, Matteo Salvini, Matteo Renzi in Silvio Berlusconi. Vsi trije so imeli in še imajo največ težav z roko pravice in vsem bi ustrezalo sodnike nekoliko bolj podrediti politiki.

    Volivci tega ne želijo. Referendume je podprlo med 10 in 15 % volivcev. Preostali so se odločili za »ne« ali pa za neudeležbo. V mnogih primerih to ni bila neka brezbarvna abstinenca, ampak zavestna in politično motivirana odločitev. Tam, kjer so potekale občinske volitve, so mnogi volivci izrecno zavrnili referendumske glasovnice, kjer lokalnih volitev ni bilo, pa so se nekateri odpravili na volišče le za to, da bi z izjavo v zapisniku politično motivirali svojo neudeležbo na glasovanju.

    Nazadnje pa bi izpostavil še en razlog, morda najpomembnejšega, za nezaupanje volivcev v politiko. V Italiji je zaradi neudeležbe spodletelo že na desetine referendumov. Izjema je po dolgih letih bila leta 2011, ko je šlo za štiri vprašanja: privatizacijo vode in črpanje profita iz njene dobave, jedrsko energijo in izmikanje sojenju zaradi »političnih obveznosti« (Berlusconi). Takrat je v Italiji glasovalo 57 % upravičencev (55 % z volivci v tujini). Proti privatizaciji in profitom z vodo se jih je izreklo med 95 in 96 %, za kako decimalko manj jih je bilo, že drugič po letu 1987, proti nuklearkam. In kaj? Po enajstih letih so »javni« vodni viri še vedno v rokah zasebnih delniških družb, ki od njih pobirajo mastne profite. Kot da referenduma ni bilo. Jedrskih elektrarn še nimamo, kar nekaj politikom se toži po njih navzlic dvakratnemu jasnemu plebiscitu.

    Naj bomo potem presenečeni, če ljudje ne verjamejo več v instrumente demokracije?

    Če želite komentirati, morate biti registrirani