VOLITVE V FJK: V vsakem primeru bo potreben razmislek

Slovenska narodna skupnost je bila v deželnem svetu vseskozi zastopana in to od prvih volitev leta 1964, ko so deželni svetniki postali Jože Jarc, Karel Šiškovič in Jože Skerk. Novoustanovljeni parlament FJK je prvič zasedal v Trstu 26. maja 1964, prva zakonodajna doba je trajala štiri leta. Šiškovič in Jarc sta bila izvoljena na listi KPI, Skerk je bil kandidat Slovenske skupnosti. Vsi trije so bili svetniki le en mandat.

Deželni poslanci slovenske narodnosti so v glavnem izhajali iz vrst levice oziroma leve sredine ter Slovenske skupnosti. Večina jih je bila doma s Tržaškega, nekateri so prihajali z Goriške, Benečija pa je iz zgodovinskih razlogov vprašanje zase. Prvi beneški deželni svetnik Giuseppe Specogna (Krščanska demokracija) se ni nikoli javno opredelil za Slovenca, dosedanji svetnik Giuseppe Sibau se je na zadnjih deželnih volitvah proglasil za Benečana in za pristaša beneškega narečja.

V trenutku, ko zaključujemo redakcijo (op. ur. članek je bil objavljen v Primorskem dnevniku 4. aprila), še ne vemo dokončno in uradno, če bo v novem deželnem svetu Furlanije - Julijske krajine sedel Slovenec. Po zadnjih sinočnjih podatkih naj bi stranki Slovenska skupnost le uspelo izvoliti svojega predstavnika Marka Pisanija. Če ne bi bilo tako, bi to bil za slovensko manjšino in za vso Furlanijo - Julijsko krajino prelomen zgodovinski dogodek. Slovenci bi ostali brez glasu v deželnem parlamentu, dežela pa brez glasnika skupnosti, zaradi katere je pravzaprav leta 1963 dobila posebni statut in pravno-politični položaj avtonomne dežele. Skratka, velika dvojna škoda.

Zvoniti po toči in se pritoževati nad izbiro volilnega telesa nima smisla, gotovo pa bo od danes naprej v slovenski manjšini v vsakem primeru potreben globok in hkrati odkrit razmislek o teh volitvah. Zamisliti se bo morala stranka Slovenska skupnost, zamisliti se bosta morali tudi Demokratska stranka in z njo celotno levosredinsko zavezništvo, za katerega še vedno glasuje večina Slovencev, ne pa vsi. Mnogi Slovenci niso šli na volitve, nekateri so očitno volili desno sredino. Velika razpršenost torej, ki je toliko bolj razvidna (in boleča) ob demografskem padcu, spričo katerega se, kot je logično, krči tudi slovensko volilno telo.

Volilna kampanja je bila v manjšini na splošno zelo umirjena in lahko rečemo tudi precej vsebinsko naravnana, kar je gotovo dobro, ni pa bilo dovolj za takšen volilni rezultat, kot bi si ga želeli.