ŽARIŠČE: Ko razmišljanje postane odveč

Pred kratkim sem med predavanjem študentom zastavila na videz preprosto vprašanje: »V kateri komunikacijski situaciji je lahko naslednja izjava koherentna: "Danes je lepo vreme - ostal bom doma!"? «

Na prvi pogled se zdi izjava protislovna: lepo vreme običajno povezujemo z odhodom na prosto, ne pa z odločitvijo, da ostanemo doma. Toda v določenih okoliščinah je lahko povsem smiselna. Morda govori nekdo, ki trpi za alergijo na cvetni prah, ali nekdo, ki si po napornem tednu želi miru. Sledile so različne interpretacije in razprava o pomenu komunikacijskega konteksta. Nato pa je nekdo predlagal, da bi vprašali umetno inteligenco, kaj pravi. Odgovori so bili na dlani: ponudila je odgovore, prepisane iz spletnih učbenikov. Odgovori študentov pa so bili v nekaterih primerih bogatejši, bolj dodelani, bolj umetniški. A vendar ... Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo tako preprosto priti do kateregakoli odgovora. Dovolj je nekaj besed, zapisanih v telefon, in v nekaj sekundah dobimo razlago, povzetek, prevod ali celoten sestavek. Generativna umetna inteligenca prihrani čas, olajša delo in odpira možnosti, ki si jih še pred nekaj leti nismo predstavljali. Človek je sicer od nekdaj razvijal take in drugačne pripomočke, ki so mu olajšali življenje: traktor je zamenjal motiko, kalkulator je prevzel računanje, navigacija orientacijo. Umetna inteligenca pa posega tudi na področje jezika, ustvarjalnosti in oblikovanja misli. Ne pomaga nam zgolj opraviti naloge, temveč lahko namesto nas oblikuje njeno vsebino. Kje se torej konča koristna pomoč in začne odpovedovanje lastnim sposobnostim?To vprašanje je posebej pomembno v izobraževanju. Študent lahko danes v nekaj trenutkih pripravi nalogo, ki je jezikovno pravilna, urejena in na prvi pogled prepričljiva. Toda ali je s tem tudi kaj razumel? Je razvil stališče, pretehtal argumente, podvomil o trditvah? Pisanje ni zgolj zapisovanje že oblikovanih misli. Pogosto šele med pisanjem odkrijemo, kaj pravzaprav mislimo. Iščemo besede, popravljamo stavke, zavračamo prve zamisli in jih nadomeščamo z boljšimi. Prav ta napor je bistveni del učenja. Če ga v celoti prepustimo tehnologiji, dobimo izdelek, izgubimo pa izkušnjo, zaradi katere je bila naloga sploh zastavljena.Ne moremo pa si zamisliti, da bomo v izobraževalnem procesu popolnoma prepovedali rabo generativne umetne inteligence: moramo se naučiti sobivati z njo. Nevarnost ni v tem, da bi umetna inteligenca znala preveč, temveč v tem, da bi se sami zadovoljili s premalo. Da bi prvi ponujeni odgovor sprejeli brez preverjanja. Odgovori umetne inteligence so pogosto tekoči in samozavestni, a vendar lahko vsebujejo napake ali poenostavitve. Brez predznanja in kritične distance jih težko prepoznamo. Tako nastaja paradoks: orodje, ki nam odpira dostop do znanja, nas lahko ob nekritični uporabi oddalji od poglobljenega mišljenja.Vendar bi bilo napačno umetno inteligenco zavračati. Sama jo razumem kot dragoceno orodje tudi pri raziskovalnem in pedagoškem delu. Lahko nam pomaga razumeti zahtevne pojme, odkrivati povezave in razvijati zamisli; lahko jo uporabimo kot sogovornika, ki nam postavlja dodatna vprašanja, ni pa smiselno od nje zahtevati dokončen odgovor, ki ga brez premisleka prevzamemo. Prav zato bi morali mlade še odločneje spodbujati k dvomu, argumentiranju in samostojnemu oblikovanju stališč. Dovoliti jim moramo tudi napake in počasnost. To niso pomanjkljivosti mišljenja, temveč njegovi nujni spremljevalci.V družbi, ki poveličuje hitrost in učinkovitost, postaja razmišljanje skoraj razkošje. Zahteva čas, zbranost in pripravljenost, da se soočimo tudi s tistim, česar še ne razumemo. Morda bi morali zato v predavalnicah, pa tudi zunaj njih, znova odkriti vrednost tišine po zastavljenem vprašanju. Ne kot znamenje nevednosti, temveč kot prostor, v katerem se lahko rodi misel. Vprašanje prihodnosti ni le, ali bodo stroji sposobni razmišljati namesto nas. Pomembneje je, ali bomo ljudje še pripravljeni razmišljati sami.