ŽARIŠČE: Občutek ogroženosti

Pred več kot desetletjem je tržaški psihoanalitik Pavel Fonda zelo dobro opisal prevladujoči občutek ogroženosti, ki vlada na obeh straneh meje, tako med Italijani kot Slovenci. Oboji so se ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo in ob padcu meje kar naenkrat znašli pod skupno streho s sosedom, ki so ga bolj malo poznali in se kdaj pa kdaj, iz zgodovinskih razlogov, počutili ogrožene.

Občutek ogroženosti, ki je sicer zelo razširjen in običajno deluje podtalno, je danes morda še toliko bolj izpostavljen zaradi stanja, v katerem se je znašla celotna svetovna družba, in je v zadnjih dveh letih ponovno privrel na dan, ko se je naše vsakdanje življenje kar naenkrat obrnilo na glavo. To je še bolj poglobilo stresno situacijo, ker ne vemo, kaj se bo lahko še spremenilo in v kolikšni meri bomo kos situaciji. Zmanjkala so nam tla pod nogami in ne počutimo se več varne. Družba bo morala v prihodnjih letih vložiti veliko moči tudi v gradnjo ponovnega občutka varnosti, ki ne bo smel temeljiti na predvidevanju, kaj vse se lahko zgodi, a bo nedvomno bolj koristno, če bo delo usmerjeno v kolektivno varnost, to pomeni, da družba sprejme in ve, da se lahko zgodi karkoli, in torej mora biti kos vsaki situaciji z razumom in z mislijo na to, kaj je skupno dobro.

Danes, potem ko smo Slovenci in Italijani že dvajset let pod skupno streho, se je medsebojni občutek ogroženosti nekoliko zmanjšal, k čemur je pripomoglo predvsem in v prvi vrsti spoznavanje in poglabljanje odnosov ter sodelovanje med eno in drugo skupnostjo. Občutek ogroženosti pa se je ponovno razplamtel zaradi nevidnega virusa in verjetno ni naključje, da je toliko bolj razširjen med Slovenci (tudi med Slovenci v Italiji) zaradi zgodovinskih in socialnih dinamik, katerim je bil slovenski narod priča. Prav zaradi tega rasejo in se razvijajo številne teorije zarot, ki imajo v času družbenih kriz posebno plodna tla, prenos kolektivnega strahu med ljudmi je torej veliko lažji.

Socialni in kulturni psihologi razlagajo, da se teorije zarot pojavljajo, ko so ljudje v stiski in razumsko ne dojemajo dogajanja. »Ko se ljudje počutijo ogrožene ali so pod velikim pritiskom, ne iščejo preverjenih informacij in ne dopuščajo nejasnosti. Želijo si jasnih in hitrih odgovorov,« meni Jana Hawklina s švicarske univerze v Neuchatelu. So pa še drugi psihologi, ki menijo, da so nastajajoče teorije zarot v resnici signali za nerešena družbena nesoglasja, dolgotrajne napetosti in stigmatizacije drugih v skupnosti, kar je bilo sicer že napisano v rubriki Žarišče tako pred tednom dni kot tudi že prej, dva tedna nazaj. V slovenski družbi je torej zaradi te dolgotrajne napetosti in nerešenih vprašanj lažje širiti lažne informacije o zarotah, podžigati nasprotovanja in širiti kulturo ogroženosti, predvsem pa kulturo strahu pred nevidnim sovražnikom. Kot smo Slovenci in Italijani ob meji polagoma prebrodili medsebojni občutek ogroženosti s srečevanjem, spoznavanjem in skupnim delovanjem, tako upam, da se bo tudi v tokratni dokaj neobičajni situaciji ta občutek zmanjšal s postopnim zaupanjem strokovnjakom in širjenjem resničnih, preverjenih, znanstveno dokazanih podatkov, ne da bi pri tem dolivali olja na ogenj strasti in napetosti v družbi.