Pričakovano oprostilno glasovanje republikanske večine v ameriškem senatu v procesu ustavne pritožbe zoper Donalda Trumpa je okrepilo predsednika in njegove možnosti, da si zagotovi še eno štiriletje v Beli hiši. Izid ni mogel biti drugačen in je pokazal, kako trdno se je Trump zasidral v osrčje politične oblasti v ZDA.
Pred štirimi leti je nastopil kot populistični tujek, ki ga republikanska stranka dolgo ni hotela sprejeti za svojega. Najbrž še sam ni verjel vase, kot nam je v filmu o presenetljivi izvolitvi pokazal Michael Moore. Kronični goljufi in večkrat skrahirani petičnež naj bi takrat ciljal le na oživitev svojih blagovnih znamk s pomočjo vidljivosti v volilni kampanji. Po nepričakovani zmagi, potem ko so vse volilne ankete napovedovale uspeh Hillary Clinton, je bil Trump videti zbegan, nekako v slogu »kaj sem storil« in »kako zdaj naprej«.
V dobrih treh letih pa se je tujek udobno ugnezdil na oblasti. Z grožnjami, izsiljevanjem in odpuščanjem članov vlade, kot bi šlo za statiste v njegovem realityju The apprentice, si je povsem podredil republikansko stranko, tako da si je v senatu le en sam republikanec, Mitt Romney, drznil dvigniti hrbtenico in glasovati za odstavitev. Trump si je podredil vse centre oblasti, od pravosodnega ministrstva do vrhovnega sodišča, da ga ne bi spodnesle številne afere, v katere je bil vpleten.
Republikance in ekonomske elite je podkupil z davčnimi olajšavami, ki so profite delničarjev pognale v nebo. Obenem pa je znal pozornost žrtev teh politik preusmeriti na druge sovražnike, pa naj bodo to Kitajska, mehiški priseljenci, evropska avtomobilska industrija, Iran, ali mednarodna skupnost znanstvenikov, ki ga zaman roti, naj vendarle prizna globalno segrevanje in dovoli ukrepe, ki naj bi ga vsaj omilili, preden bo prepozno.
Trump si je tudi podredil Centralno banko. Guvernerja FED Jeromea Powella je prisilil k dodatnemu napihovanju borznega balona, ki se nezadržno razrašča že več kot desetletje. Upati mora, da bosta rast profitov in obilica likvidnosti, ki jo vlagateljem še naprej nerazsodno zagotavlja centralna banka, neizbežno katastrofo zadrževali še vsaj do novembrskih volitev. Slej ko prej pa se bo balon razpočil. Kolikor više bo takrat letel, toliko trši bo pristanek.
Slika je črnogleda. S Trumpom drvimo ne v enega, ampak v več prepadov. Vprašanje je le, kateri bo prvi, globlji in hujši. Ekonomski? Podnebni? Ali morda vojni, če bi se spričo predvolilnih težav odločil za zaostrovanje v mednarodni politiki. Česa je sposoben, je že pokazal z likvidacijo iranskega generala Sulejmanija in z »mirovnim načrtom«, ki bi palestinska ozemlja spremenil v bantustane, kakršne smo poznali le še v Južni Afriki za časa apartheida.
Če je v republikanskem taboru Trump trenutno absolutni gospodar, za zdaj ni videti, kako bi ga lahko ogrozil kdo iz demokratskega tabora. Spodleteli impeachment in volilna farsa v zvezni državi Iowa sta politična avtogola, ki sta že v povojih predsedniške kampanje načeli kredibilnost stranke. Pot je še dolga. Še preden izberejo najboljšega kandidata/kandidatko pa se bodo morali demokrati opredeliti v dilemi ali naj se Trumpu zoperstavijo z radikalno alternativnim programom ali z ribarjenjem med zmernimi republikanci. O tem, kdaj drugič.