Žvižgi v kraju smrti in naloge politike

V idealnem svetu v tržaški Rižarni ne bi bilo žvižganja in kričanja. Tako kot v nobenem kraju trpljenja in smrti, kjer so nacisti in njihovi kolaboranti ljudi spreminjali v pepel.

A ne živimo v idealnem svetu in včeraj je mnogim zbranim na dvorišču Rižarne očitno prekipelo. Najbrž bi lahko poiskali drugačno obliko protesta, a vemo, da množic ne vodi racionalnost (boj se množic, ki mahajo s pestmi, mali Evi svetuje pevec Andrej Šifrer). Dejstvo je, da je del udeležencev včeraj hotel kontestirati župana Roberta Dipiazzo. Razlogov za to bi sicer bilo več. Na primer ker se »prodaja« za antifašista le v Rižarni, na šohtu in ob drugih priložnostih pa jezno udriha po osvoboditeljih (zlasti »Titovih« partizanih in torej tudi po Slovencih). Ker je prvi mož občine, ki ni dala pokroviteljstva nizu praznovanj ob 25. aprilu. Ker osrednjo proslavo vse bolj »blindira«.

Naloga politike in javnih institucij je, da zagotovijo varnost ljudi. A tudi, da v imenu varnosti ne omejijo njihove želje po participaciji. Občina bi morala čim večjemu številu ljudi omogočiti, da vstopi v Rižarno, za tiste, za katere v njej ne bi bilo prostora, bi na primer lahko postavila vsaj maksi ekrane. Omogočiti pa bi jim tudi morala, da nekje parkirajo svoja vozila, ne pa, da na bližnjem parkirišču prepove parkiranje in zapre dostop do njega. Včeraj dopoldne so namreč zaprli bližnji avtocestni izvoz, na začetek Ulice Valmaura (ob starem stadionu) pa postavili živo mejo policistov v bojni opremi. Vse to res zaradi shoda »antagonistov« z nekaj več kot 50 udeleženci?

Dobra politika bi morala vsem, tudi tistim, ki se prepoznavajo v kolektivu Burjana in sindikatu USB, omogočiti, da mirno, ponavljam mirno, izrazijo svoj protest. Podpornikom zatiranih narodov, kar Palestinci nedvomno so, pa da v Rižarno vstopijo z njihovo zastavo.

Osvobodilno gibanje je bilo pred 80 leti zmagovito, ker je bilo pisano in je povezalo ljudi iz različnih krogov. V čigavem interesu se danes skuša nekatere pustiti pred vrati Rižarne? Tudi sama ne želim, da bi v njej protestniki prižigali dimne bombe ali celo petarde (kot so jih pred njo), a zaseganje zastav in preprečevanje dostopa do Rižarne nimata nič v zvezi z varnostjo. Prej bi rekla, da dišita po nedemokratičnosti.