»Mislil sem, da gre za potegavščino«

Miroslav Košuta pravi, da je tisti hip, ko je zazvonil telefon, bila pri njem žena. »Je Jaroslav Skrušny,« je rekla, pesniku in gledališčniku iz Križa pa na misel ni padlo, da ga Skrušny kliče kot predsednik odbora za Prešernove nagrade.
»Sploh nisem vedel, da sem tudi letos kandidat. Bil sem lani, seveda človek, ko je kandidat, ve, da ni edini, ampak odkrito povedano nazadnje upa, da se kaj izcimi iz tega. A je šlo po zlu, prizadelo pa me je, ko sem čez čas izvedel, da je bilo to po krivdi ali negativnem zavzemanju nekega predstavnika naše skupnosti.
No, prav mirno sva se pogovarjala, ko mi je pa omenil, da sem letošnji nagrajenec, sem najprej mislil, da nekdo Skrušnyja posnema. Glede na to, da so med mojimi prijatelji tudi taki, začenši recimo z Borisom Kobalom, ki znajo dobro oponašati ljudi, sem mislil, da si je pač privoščil tak hec. Skozi sem imel v zavesti Alberta Moravio, ki je pred mnogimi leti dobil telefonsko sporočilo, da je prejel Nobelovo nagrado. Moravia je to razbobnal na vse strani in predstavljajmo si, kolikšna je bila njegova prizadetost, ko se je odkrilo, da gre za potegavščino.
Na srečo je bil tokrat na telefonu res Skrušny ...«
Tako sed začenja pogovor z letošnjim dobitnikom Prešernove nagrada, v nadaljevanju pa objavljamo le odgovor na enega od številnih vprašanj, ki smo jih zabeležili v naši tiskani izdaji
Omenili ste svoj odnos do zamejstva, ki se je zlasti zrcalil v vaših številnih javnih nagovorih (izšli so tudi v knjigi Na hrbtu vala). Če pomislim na vaš govor v Doberdobu leta 1995, na dijaški manifestaciji leto kasneje ali letos v Bazovici, je njihova vezna nit potreba po enotnosti.
Moj pogled na manjšino se je oblikoval iz ljubljanske razdalje v letih študija in službovanja na tamkajšnjem radiu. Nisem poznal življenja v zamejstvu v nadrobnostih, ampak imel sem dovolj širok pregled vsega, kar se je tu počelo.
Dolgo časa so me vabili in ko sem se naposled vrnil domov, ni bilo nobene pravšnje ponudbe, dokler niso omenili gledališča, nad katerim sem bil navdušen že kot otrok.
Prvo, kar sem opazil, pa je bilo, kako smo ne samo razcepljeni, ampak samomorilsko razdeljeni na številne stranke in strančice. Takrat, leta 1969, je bila ena sama krovna organizacija, zato pa smo imeli tri prosvetne zveze, glede na to, da so katoličani menda še danes razdeljeni v dve prosveti. Zdi se mi seveda absurdno, da ne premoremo zlitja tržaškega, goriškega in sveta beneških dolin v eno enoto, v kateri so potem posamezni resorji posvečajo temu ali drugemu. In to v trenutku, ko se nam praznijo vasi. Ali ko mladi izražajo željo po skupnem nastopanju in tu imam v mislih te mlade, ki so me prevzeli na letošnji Dragi. Očarali so me s svojo svežino, s svojo odprtostjo, s svojimi novimi pogledi. Ne vem, če bi se z vsem tem strinjal, če gremo v detajle, ampak osnovno načelo je vsekakor želja po združevanju, želja po enotnem nastopanju, po čim višjem umetniškem, športnem ali katerem koli drugem delovanju, po kvalitetnejši slovenski šoli, tudi po nekem krepkejšem slovenskem gledališču, ki naj bo stalno ali ne, ampak izraz naše družbe, za našo družbo, v kateri se nahajajo in dobro počutijo predvsem mladi.
Miroslav Košuta bo imel v kratkem 75 let, to je tri četrt stoletja. Imam svojo idejo o gledališču in o marsičem, ampak se mi ne zdi, da so moje ideje lahko kakor koli vodilne za nekoga od teh mladih. Mene zanima, kaj čutijo današnji dvajsetletniki. Ne morem s svojo betežnostjo določati ritma mladih, njihove potrebe po razvedrilu, takih ali drugačnih zabavah. Sem pa lahko kvečjemu jaz in vsi, ki so mi podobni, na voljo za kak posvet, lahko posredujemo svoje izkušnje, kako gledamo na predstave, kako se napiše pesem, kako se oblikuje prozni sestavek, ker tudi to manjka danes našim mladim: že desetletja nimamo literarne revije. Kam naj pišejo?
Ko sem bil srednješolec, smo imeli Literarne vaje, bil sem med ustanovitelji revije Jadro, ki je izhajala nekaj let, dokler ni nastopil Pahorjev Zaliv, pri katerem sem tudi bil med soustanovitelji in sodelavci. Tu sta bili še reviji Tokovi in Sidro, ki sta zaradi pomanjkanja sredstev izhajali tudi samo enkrat ali dvakrat letno. Vendar je bila skozi prisotna neka potreba po reviji, po glasilu, po možnosti izražanja svojih idej.
No, danes pa se samo repenčijo, da absolutno morata biti dve krovni organizacij, seveda zaradi dveh predsednikov ... Jaz sem samo toliko bolj zadovoljen ta hip, da je eden od dveh predsednikov daljnovidnejši od drugega ...
Ampak ne glede na vse finančne stiske in zmanjševanje sredstev, ki se obetajo: kar je nujno potrebno, bo preživelo.