»Živo gledališče je prikaz, ki reflektira stanje duha v času in prostoru«

Bogomila Kravos je leta 2011 na natečaju Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za raziskavo o slovenski dramatiki v Trstu prejela drugo nagrado, leta 2020 je bila za knjižno delo Slovensko gledališče v Trstu 1848-2018 nominirana za nagrado mira, dve leti pozneje pa je prejela visoko priznanje Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) za uspešno dolgoletno raziskovalno delo.

Prav te dni je tržaška Slovenka, predana gledališču, po izobrazbi doktorica znanosti s področja literarnih ved, prejela nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Nagrado ji bodo podelili danes, 11. aprila, na sklepni prireditvi 56. Tedna slovenske drame v Kranju.

Priznanje za življenjsko delo je poklon vašemu delu na področju (slovenskega) gledališča (v Trstu), katerega izjemna poznavalka ste. Zamisliva si, da bi si lahko v Trstu ogledali predstave prvih gledaliških sezon recimo v drugi polovici devetnajstega stoletja in leta 2018 oziroma 2026. Kaj bi se nas najbolj dotaknilo, kaj bi občutili?

Gledališče je v vsakem segmentu svoje pojavnosti odraz časa in prostora, v katerem deluje. Potreba po ustanovi je nastajala sočasno z zavedanjem o lastni veljavi. Predstavljajmo si ponos naših uglednih prednikov, ko so leta 1849 v Slavjanski čitalnici v središču mesta prisostvovali branju odlomkov Šporerjevega dela Kastriota - o janičarju, ki se na čelu turške vojske zave svojih korenin -, in za tem čitalniško vrvenje ob prirejanju veseliških enodejank v mestu in na obrobju. Ob pretakanju samozavesti iz središča na obrobje se je razvijala slovensko-slovanska tržaška stvarnost in si zaradi gospodarske trdnosti leta 1902 zamislila takrat prvo in edino stalno ter redno delujoče gledališče v Trstu. Razcvet finančnih virov je dopuščal izjemno naložbo. Šlo je za vložek oziroma dopolnitev družbenega položaja s kulturnimi dosežki, pri čemer je bilo v trgovsko naravnanem Trstu slovenskim petičnežem jasno, da je teater gonilna sila vseh umetnostnih zvrsti.

Slovensko gledališče v Narodnem domu je po petih letih profesionalnega vodstva oživilo vse umetniške silnice, da je svojemu občinstvu v eni sezoni ponudilo sedemindvajset dramskih in osem opernih del v lastni produkciji. Imelo je torej umetniškega vodjo, režiserja, dirigenta, igralski in tehnični ansambel, orkester in pevski zbor, po potrebi pa je najemalo izjemne igralce in operne pevce iz drugih gledališč. Zaradi ukoreninjene tradicije se je gledališka ustvarjalnost po požaru leta 1920 ohranila in se prilagajala razmeram. Zavest o dosegu sporočilnosti odrskega izražanja ne zamre. Podtalno vztrajanje je bilo leta 1945 jamstvo za ustanovitev SNG za Trst in Primorje, toda za zaveznike in pozneje italijansko državo se je priznanje te slovenske institucije v Trstu utemeljevalo na neizpodbitnih predhodnih dosežkih.

Kaj pa danes?

Danes se zdi vse na dosegu, odnos do gledališča je na videz brezbrižen. Kako prevetriti stanje? Glede na današnjo upravno strukturo je vse zelo zapleteno. Dobrodošle so pobude Društva Slovensko gledališče in poskusi ustanove pri povezovanju na različnih ravneh. Ne vem, koliko gledališče še nagovarja občinstvo, gotovo bi boljša povezava z gledalci dala nov zagon pri repertoarnih izbirah.

Vrniva se v dvajseta leta minulega stoletja, ko je na oblast prišel fašizem ter omejeval in prepovedoval slovensko besedo, društva ... Kako so se te prepovedi odražale znotraj gledališča?

Gledališče v Narodnem domu je bilo elitna ustanova, obiskovali pa so jo vsi sloji. Obe politični opciji, »edinaštvo« in socialdemokracija, sta spodbujali izobraževanje in ustvarjalnost. Po razdejanju vsega slovenskega v mestu in okolici je v tem duhu delovala skupina gledaliških navdušencev in imela predstave v edini Slovencem še dostopni dvorani pri Svetem Jakobu. Do leta 1925 je bilo to mogoče, po tem letu samo še podtalno. V ilegali so se razvili tako imenovani minorni žanri: variete in kabaret, torej žanri, ki so bili italijanskemu Trstu, in tudi slovenskemu, dobro poznani. Na odru so priložnostno vedno uporabljali satirične bodice, ker delujejo poživljajoče. S takim pristopom do stvarnosti so kljubovali nasilju.

Se motim, če rečem, da se ta nesrečna nasilna leta sto let zatem na precej očiten način ponavljajo, in to tudi znotraj heglovsko-marksistične nesrečne dvojne ponovitve; da je danes še kako živa ideja fašizma?

Živimo v drugem času, v primerjavi s preteklostjo se danes nasilje pojavlja drugače, je subtilno prikrito. Za mojo generacijo nič manj boleče. Kakšno vlogo naj v današnjih razmerah, z vsem, kar ponuja sistem medijskih vsebin, odigra teater? Tržaško SSG bi lahko poiskalo svojo nišo, kar pomeni prevrednotiti odrski diskurz. Govorimo o Trstu, ki je izgubil svoj nekdanji lesk in se je z odpovedjo medkulturni specifiki, ki jo je v povojnem obdobju razvijalo gledališče, enakovredno umestil med druga italijanska mesta. Ponudba tržaških italijanskih gledališč je podobna dobro ali odlično založenim nakupovalnim središčem. Konkurenčnost je odvisna od razpoložljivih sredstev, zaradi nepredvidljivega števila obiskovalcev in priliva sredstev je torej za SSG tvegana. Smiselno bi bilo razmisliti o času in razmeram ustrezni povednosti. To seveda ni preprosto in ne lahko.

Morda smo bili v preteklosti premalo pozorni na razsežnost, ki zaznamuje človeka ob ali na meji. Oznaka zamejstvo me ne zadovoljuje, meja je pojem in obenem ozemlje, kjer se stikata dve državni entiteti, dve kulturi, dva naroda. Zavesten stik med dvema oziroma več kulturami je bil nekoč za tržaške Slovence poživljajoč. Kako danes vgraditi v človeka ob meji samozavest, da kljubuje silnicam, ki bogato okolje hromijo, je seveda drugo vprašanje.

Ali potrebujemo družbenopolitično angažirano umetnost/gledališče?

Gledališče je vedno angažirano, tudi ko gre za šolsko produkcijo. Ne more ne biti. Nalašč sem omenila nacionalistično obarvano Šporerjevo dramo Kastriota. Leta 1849 je bilo to nujno, v letih prepovedi slovenstva v naših krajih so bile igrice, ki jih je prirejala Marijina družba, prav tako uporniške kot ilegalni štampiharski zabavni večeri.

Glede osebnega angažmaja je v mojem DNK zapis nadobudne skupine sagovcev (Slovensko amatersko gledališče - SAG). V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo si želeli jasno povedati, kakšno je stanje v naši družbeni ureditvi. Dejstvo, da smo takratno smelost plačali z izbrisom, potrjuje pravilnost take angažiranosti. »Živo gledališče« ne pomeni le neposredne ali eksperimentalne odrske izvedbe dela, je prikaz, ki reflektira stanje duha v času in prostoru.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.