»Slovenske umetnike integrirati v tržaški kontekst«

Je za slovenske umetnike, ki so v preteklosti in tudi danes ustvarjajo v Italiji, bolj pravilno trditi, da so izraz slovenske kulture, ali dveh kultur (slovenske in italijanske)? Je danes, ko smo tudi v umetnosti priča globalizacijskim procesom, še aktualno govoriti o povezavi med umetnostjo in narodnostjo, med umetnostjo in teritorijem? Ali ni likovna umetnost univerzalno področje, ki ne pozna geografskih in nacionalnih opredelitev?
Taka in podobna vprašanja so se v četrtek porajala v nekdanji glavni ribarnici, kjer je v sklopu razstave Razprta obzorja - Umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo potekala okrogla miza Dialog umetnosti in umetnost dialoga ...med Trstom in Ljubljano. Priredil jo je konzorcij Slovik in nanjo povabil Mario Masau Dan, direktorico tržaškega muzeja Revoltella, ter Petra Krečiča in Vida Lenarda, kustosa razstave Slovenski tržaški slikarji 1945–60, ki je do 30. junija na ogled v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Razstavi, ki pod skupnim naslovom Razprta obzorja, istočasno potekata v Ljubljani in Trstu, predstavljata po Krečičevem mnenju vrh nekega razvoja, ki se je v Trstu začel pred štiridesetimi leti z razstavo Avgusta Černigoja v palači Costanzi in nadaljeval s prelomnima razstavama Frontiere d'avanguardia ter Il mito sottile. Kdor je bil na tržaškem odprtju Razprtih obzorij (mimogrede, v nedeljo, 20. maja, ob 17. uri je tu predvideno strokovno vodstvo v italijanskem jeziku) se je na lastne oči prepričal, da se je zgodilo nekaj pomembnega, meni Krečič: odlična udeležba (»tisoč ljudi«) in trijezični napisi na pročelju nekdanje ribarnice pričajo o spremenjenem položaju.
Tako Vid Lenard kot Maria Masau Dan sta prepričana, da mora obširni tržaški razstavi, na kateri je kot znano na ogled okrog 150 del slovenskih slikarjev, slediti razstava, na kateri se bodo soočali vsi tržaški slikarji. Direktorica Revoltelle meni, da je treba krajevno umetnostno zgodovino 20. stoletja še enkrat napisati in vanjo treba vključiti tudi slovenske slikarje. »Z marsikaterim izmed njih sem osebno sodelovala: nikoli nisem začutila, da bi pripadali različni kulturi. Razlika je bila samo v tem, da so bili oni dvojezični in njihova dvojezičnost je bila nedvomno prednost, saj jim je omogočala, da se počutijo doma v dveh kulturah.« Po njeni oceni se danes bolje zavedamo njihove vrednosti, zato je čas, da slovenske umetnike integriramo v širši mestni in deželni kontekst ter da odpravimo tiste pregrade, ki jih umetniki prav gotovo niso želeli.