Matjaž Ivanišin o svojem dokumentarcu Playing Men

V tekmovalnem sklopu dokumentarnih filmov 29. Tržaškega filmskega festivala sta letos kar dve slovenski produkciji – poleg filma Družina režiserja Roka Bička, desetletnega opazovanja mladega Mateja v »direct cinema« stilu, ki je bil na sporedu v torek, se za titulo najboljšega dokumentarnega filma poteguje še Playing Men, za katerega je režiser Matjaž Ivanišin na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel vesno za najboljši dokumentarec. Publika tržaškega festivala ga je pred osmimi leti spoznala po zaslugi filma Šentilj – Spielfield, mejni prehod, ki ga ni več, leta 2014 pa je na zagrebškem filmskem festivalu slavil s Karpopotnikom, v katerem se je podal po sledeh Karpa Godine in njegovega road movieja Imam jednu kuću. V Trstu se Ivanišin danes ob 16. uri predstavlja z dokumentarcem o igrah – točneje o moških igrah, kakršne so mora, ki se je mnogi gotovo še spomnimo iz časov, ko so društvene gostilne bile epicentri vaškega dogajanja, pa tudi maiorchino, kotaljenje sira v Novari na Siciliji, in kirkpinar, starodavna turška rokoborba, pri kateri so igralci namazani z oljčnim oljem. A Playing Men je tudi več kot to: na neki točki se film o igrah prelevi v metadokumentarec, ki gledalcu ponudi vpogled v ustvarjanje dokumentarnih filmov.

Igra more predstavlja nekakšen sprožilec, zaradi katerega si bomo danes v gledališču Rossetti lahko ogledali Playing Men, dokumentarec o igri in igranju. Kaj vas je pri tej igri tako prevzelo?
Prevzel me je način, na katerega se ta igra igrá – določeni elementi, kot so prsti, ritem, kričanje, hrup, ki se sprošča ob igranju. Ta atmosfera, ki se ustvari okrog igralcev, se mi je zdela zelo intrigantna, ne nazadnje pa tudi dejstvo, da to igro igrajo predvsem moški.

Celotni pogovor z Matjažem Ivanišinom lahko preberete v današnji (četrtkovi) tiskani izdaji Primorskega dnevnika.